Page 91 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 91
pesniška samorefleksija v poeziji primoža čučnika
ljivo – na primer zavedanje niča. Vendar ima tudi poezija tako kot filozof-
ski diskurz: »'Od PRAZNINE so ostale le natisnjene besede'«, omejitve.
Avtoreferencialna izpostavitev »napišem POLNI STAVKI NIČA« ponaz-
arja paradoks, da »niča« ni mogoče izgovoriti ali napisati, ker akt poimen-
ovanja izhaja iz prisotnosti.
Od spoznanja, da poezija ne more poimenovati v celoti vsega, kar sub-
jekt pretresa, v predzadnjih dveh pesniških zbirkah (Delo in dom, 2007;
Kot dar, 2010) razmislek o poeziji postane humorno-ironično obarvan.
Vprašanje »Ali še verjameš v poezijo?« je ironično opredeljeno kot »Dobro
vprašanje.« V nadaljevanju sledi zavrnitev iskanja pragmatične vloge
poezije: »Način za preživetje, ohranitev vrste, / družbeno spremembo …?
/ Nič takšnega.« Kljub temu izpostavljeni glagol biti ne dopušča dvoma o
možnosti in smislu njenega obstoja. Poezija je umeščena med konkretnimi
»črkami« in »nebom« – je nekaj stvarnega, ki omogoča vpogled v presežno,
ki sega čez posameznika tukaj in zdaj, v transcendentno. V sklepu refleksi-
jo o vlogi poezije prekine avtoreferencialna navezava na postopek lastnega
pisanja, pomensko zoženega na povsem tehnično raven, celo zgolj na napa-
ko stroja, neodvisno od hotenj subjekta.
. (Pika)
Napaka na pravkar kupljenem ekranu.
Izpostavitev tehničnega postopka stopi v semantično napeto razmer-
je z retoričnim vprašanjem o umestitvi poetičnega ustvarjanja v polje du-
hovnega: »Sfera sanj?« (Kaj je poezija, 30, Delo in dom).9 Lirski subjekt se za-
veda nezmožnosti enopomenske opredelitve poezije.10
Rdeča nit Mikada (2012) je povezanost poezije z igro in zvokom, ven-
dar ne v smislu lahkotnosti, poenostavljanja, temveč predstavljata osnovni
kompozicijski in spoznavni načeli.11 V igri kot metafori za poezijo si sam,
zato ni prostora za tekmovalnost, vrednosti posameznih enot (pesmi) pa
9 Avtoreferencialne navezave, kot je na primer opredelitev »Območje: Lirika«
(Weimarska republika, po letu 1919, 45, Kot dar), izpostavljajo fikcijskost napisanega
in učinkujejo v smeri deziluzije; po E. Müller-Zettelmann bi lahko te pasaže uvrstili
v primarno metaliriko.
10 Prim. s pesmijo Navodila za uporabo (31, Delo in dom).
11 Pomen toposa glasbe v Čučnikovi poeziji odražajo že naslovi nekaterih zbirk (Ritem
v rôkah, Akordi). Motivi, povezani z glasbo, so pogosti tudi v navezavi na poetološko
tematiko. Zvoki, ki jih srečuje subjekt, so dražljaji za ustvarjanje poezije, prek motiva
ušesa pa je poudarjen pomen vključitve več čutil za pravo spoznanje, kar omogoča
89
ljivo – na primer zavedanje niča. Vendar ima tudi poezija tako kot filozof-
ski diskurz: »'Od PRAZNINE so ostale le natisnjene besede'«, omejitve.
Avtoreferencialna izpostavitev »napišem POLNI STAVKI NIČA« ponaz-
arja paradoks, da »niča« ni mogoče izgovoriti ali napisati, ker akt poimen-
ovanja izhaja iz prisotnosti.
Od spoznanja, da poezija ne more poimenovati v celoti vsega, kar sub-
jekt pretresa, v predzadnjih dveh pesniških zbirkah (Delo in dom, 2007;
Kot dar, 2010) razmislek o poeziji postane humorno-ironično obarvan.
Vprašanje »Ali še verjameš v poezijo?« je ironično opredeljeno kot »Dobro
vprašanje.« V nadaljevanju sledi zavrnitev iskanja pragmatične vloge
poezije: »Način za preživetje, ohranitev vrste, / družbeno spremembo …?
/ Nič takšnega.« Kljub temu izpostavljeni glagol biti ne dopušča dvoma o
možnosti in smislu njenega obstoja. Poezija je umeščena med konkretnimi
»črkami« in »nebom« – je nekaj stvarnega, ki omogoča vpogled v presežno,
ki sega čez posameznika tukaj in zdaj, v transcendentno. V sklepu refleksi-
jo o vlogi poezije prekine avtoreferencialna navezava na postopek lastnega
pisanja, pomensko zoženega na povsem tehnično raven, celo zgolj na napa-
ko stroja, neodvisno od hotenj subjekta.
. (Pika)
Napaka na pravkar kupljenem ekranu.
Izpostavitev tehničnega postopka stopi v semantično napeto razmer-
je z retoričnim vprašanjem o umestitvi poetičnega ustvarjanja v polje du-
hovnega: »Sfera sanj?« (Kaj je poezija, 30, Delo in dom).9 Lirski subjekt se za-
veda nezmožnosti enopomenske opredelitve poezije.10
Rdeča nit Mikada (2012) je povezanost poezije z igro in zvokom, ven-
dar ne v smislu lahkotnosti, poenostavljanja, temveč predstavljata osnovni
kompozicijski in spoznavni načeli.11 V igri kot metafori za poezijo si sam,
zato ni prostora za tekmovalnost, vrednosti posameznih enot (pesmi) pa
9 Avtoreferencialne navezave, kot je na primer opredelitev »Območje: Lirika«
(Weimarska republika, po letu 1919, 45, Kot dar), izpostavljajo fikcijskost napisanega
in učinkujejo v smeri deziluzije; po E. Müller-Zettelmann bi lahko te pasaže uvrstili
v primarno metaliriko.
10 Prim. s pesmijo Navodila za uporabo (31, Delo in dom).
11 Pomen toposa glasbe v Čučnikovi poeziji odražajo že naslovi nekaterih zbirk (Ritem
v rôkah, Akordi). Motivi, povezani z glasbo, so pogosti tudi v navezavi na poetološko
tematiko. Zvoki, ki jih srečuje subjekt, so dražljaji za ustvarjanje poezije, prek motiva
ušesa pa je poudarjen pomen vključitve več čutil za pravo spoznanje, kar omogoča
89
