Page 109 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 109
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
zaprte domače sfere v bolj javne intersubjektivne situacije. Tu je znan feno-
men individualnega posedovanja več aparatov za različne interese na po-
dročju dela, ljubezni ipd. (npr. »uradni telefon«, namenjen za identificira-
no rabo, in »skriti telefon« za anonimne rabe). Lahko rečemo, da mobilni
telefoni spreminjajo družbene prakse in načine, kako delujemo v različnih
družbenih domenah. Prav tako vplivajo na razumevanje javnega in zaseb-
nega, saj z njihovo uporabo prihaja do recipročnih apropriacij obeh druž-
benih sfer, do javne manifestacije zasebnega na eni in privatizacije javne-
ga na drugi strani. Cheryl Geisler in Annis Golden (2003) v svoji raziskavi
rab mobilnih tehnologij (zlasti PDA-ja oz. osebnega digitalnega asistenta in
dlančnika) ugotavljata, da dilema javno vs. zasebno dandanes najbolj pre-
či črto razmejitve med delovnim mestom in zasebnim življenjem, saj so-
dobne socioekonomske situacije ustvarjajo zahteve, ki zasebnost potiskajo
v območje službe. In mobilni telefon je postal, kakor opozarja eden od in-
formatorjev, več kot učinkovito sredstvo za vdore v posameznikovo orga-
nizacijo zasebnega življenja:
Jaz sem zaposlen kot programer v enem zasebnem računalniškem
podjetju in tako rekoč nimam pravega zasebn’ga življenja. Mama
mi prav, da sem poročen s firmo. Se je že zgodil, ko me je šef kli-
cal po mobitelu, da pomagam rešit nek problem tako rekoč sre-
di noči. Tud ko grem, ne vem, na dopust, nimam prav’ga miru.
Zadnjič sem na primer kar s plaže po telefonu moral reš’vat en
problem v firmi. Najbolj mi je pa grozn’ to, da šef kar pričakuje, da
bom vseskoz dosegljiv na mobitel, četudi nis’m v službi. Včas ga iz
jeze ugasnem, vendar me potem hitr’ zagrab občutek krivde, kaj
pa če bi me slučajn’ kdo nujno rabu ... skratka, začaran krog. Ta
tehnologija nam hkrati tol’k omogoča, istočasno pa zasužnjuje.
Sadie Plant v svoji etnografski študiji piše, da je mobilni telefon postal
značilnost fragmentirane identitete, kot neke vrste opora sebstvu v kom-
pleksnem družbenem svetu, in ta stik med človekom in aparatom pona-
zarja z živalsko analogijo, da bi opredelila tipične načine rabe, kakor npr.
»naježeni način« upravljanja z zasebnostjo na javnem kraju (Plant 2002:
62–67). Pri opisu rab, ki prečijo distinkcijo javno vs. zasebno, se opira na
socialni model sociologa Davida Riesmana, po katerem uporabnike deli
na »tradition-directed«, »inner-directed« in »outer-directed«. Tradicionalno
usmerjeni so nagnjeni k temu, da škandalizirajo rabe mobilnih telefonov na
javnih mestih z argumentom, da se rušijo meje med javnim in zasebnim.
Vase usmerjeni običajno uporabljajo mobilni telefon v javnosti, vendar so
109
zaprte domače sfere v bolj javne intersubjektivne situacije. Tu je znan feno-
men individualnega posedovanja več aparatov za različne interese na po-
dročju dela, ljubezni ipd. (npr. »uradni telefon«, namenjen za identificira-
no rabo, in »skriti telefon« za anonimne rabe). Lahko rečemo, da mobilni
telefoni spreminjajo družbene prakse in načine, kako delujemo v različnih
družbenih domenah. Prav tako vplivajo na razumevanje javnega in zaseb-
nega, saj z njihovo uporabo prihaja do recipročnih apropriacij obeh druž-
benih sfer, do javne manifestacije zasebnega na eni in privatizacije javne-
ga na drugi strani. Cheryl Geisler in Annis Golden (2003) v svoji raziskavi
rab mobilnih tehnologij (zlasti PDA-ja oz. osebnega digitalnega asistenta in
dlančnika) ugotavljata, da dilema javno vs. zasebno dandanes najbolj pre-
či črto razmejitve med delovnim mestom in zasebnim življenjem, saj so-
dobne socioekonomske situacije ustvarjajo zahteve, ki zasebnost potiskajo
v območje službe. In mobilni telefon je postal, kakor opozarja eden od in-
formatorjev, več kot učinkovito sredstvo za vdore v posameznikovo orga-
nizacijo zasebnega življenja:
Jaz sem zaposlen kot programer v enem zasebnem računalniškem
podjetju in tako rekoč nimam pravega zasebn’ga življenja. Mama
mi prav, da sem poročen s firmo. Se je že zgodil, ko me je šef kli-
cal po mobitelu, da pomagam rešit nek problem tako rekoč sre-
di noči. Tud ko grem, ne vem, na dopust, nimam prav’ga miru.
Zadnjič sem na primer kar s plaže po telefonu moral reš’vat en
problem v firmi. Najbolj mi je pa grozn’ to, da šef kar pričakuje, da
bom vseskoz dosegljiv na mobitel, četudi nis’m v službi. Včas ga iz
jeze ugasnem, vendar me potem hitr’ zagrab občutek krivde, kaj
pa če bi me slučajn’ kdo nujno rabu ... skratka, začaran krog. Ta
tehnologija nam hkrati tol’k omogoča, istočasno pa zasužnjuje.
Sadie Plant v svoji etnografski študiji piše, da je mobilni telefon postal
značilnost fragmentirane identitete, kot neke vrste opora sebstvu v kom-
pleksnem družbenem svetu, in ta stik med človekom in aparatom pona-
zarja z živalsko analogijo, da bi opredelila tipične načine rabe, kakor npr.
»naježeni način« upravljanja z zasebnostjo na javnem kraju (Plant 2002:
62–67). Pri opisu rab, ki prečijo distinkcijo javno vs. zasebno, se opira na
socialni model sociologa Davida Riesmana, po katerem uporabnike deli
na »tradition-directed«, »inner-directed« in »outer-directed«. Tradicionalno
usmerjeni so nagnjeni k temu, da škandalizirajo rabe mobilnih telefonov na
javnih mestih z argumentom, da se rušijo meje med javnim in zasebnim.
Vase usmerjeni običajno uporabljajo mobilni telefon v javnosti, vendar so
109
