Page 117 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 117
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
tora (npr. z omejenim in diskretnim rokovanjem z aparatom). V trgovinah
in nakupovalnih centrih rabo stimulira potrošniški kontekst, ki zahteva
razdajanje, ritualizacijo, fetišizacijo trenda, utilitarizem, socialno vključe-
nost, histerijo po vserazpoložljivosti mobilnih dobrin in identitet. V razis-
kavi smo tako zabeležili veliko primerov mobilnih interakcij, ki služijo bolj
zapolnitvi ekspresivnega in ne informacijskega primanjkljaja: npr. potroš-
nice ob nakupovanju iz trgovin pogosto kličejo svoje prijateljice in znan-
ke ter jih sprašujejo za mnenje na daljavo o smotrnosti nakupa določenega
izdelka (Kotnik 2001b: 8–11).
V observacijski raziskavi smo tudi opazovali, kako na prepovedi ali
omejitve nekaterih ustanov ali poljavnih krajev glede rabe mobilne telefo-
na reagirajo uporabniki. Ene bolj fascinantnih rab so raziskovalci opazova-
li v mestnih avtobusih, kjer velja specifično opredeljena prepoved uporabe,
locirana v bližino šoferskega sedeža.
Opazovanje: Nahajam se na eni izmed postaj ljubljanske-
ga mestnega avtobusa. Postaji se bliža avtobus št. 6. Ko se avto-
bus ustavi in odpre vrata, mladeniču, ki stoji pred mano v vrsti
za vstop v avtobus, zazvoni telefon: »Grem na trolo. Mal poča-
ki, da pridem mim’ šoferja.« Mladenič potem mobilni telefon z
vzpostavljeno zvezo stisne v pest in jo položi v žep ter odide mimo
šoferja v srednji predel vozila. Potem potegne roko iz žepa in na-
daljuje s telefonskim pogovorom: »Evo, zdej lahk’ govorim.«
Zlasti na mestih, kjer poteka intenzivna socialna migracija ali obstaja
povečana fluktuacija ljudi, npr. na avtobusih, uporabniki zasebnost regu-
lirajo z različnimi strategijami. Ograjevanje od okolice prakticirajo s krei-
ranjem mikrozasebnega kotička, kakor da se skušajo v trenutku rabe obda-
ti z zaščitno plastjo milnega mehurčka (npr. zakrivanje zaslona na aparatu,
šepetajoča glasovna modulacija, zadrega ob glasnem zvonjenju aparata, ob-
rat k oknu avtobusa, roka na ustih). Opazili smo izdatno interferenco med
samo gesto rabe in korporalnim kontekstom, tj. kaj človek medtem še poč-
ne. Ekscentričnost je na takih mestih praviloma predmet intenzivne pozor-
nosti (prisluškovanja, spogledovanja, godrnjanja, posmeha ipd.).
Mobilni telefon pa tudi v ekonomiji časa prevzema pomembno vlogo,
saj omogoča organizacijo časa »na drobno«, usklajuje nadziranje lastnega
osebnega časa, krepi diferenciacijo socialnih predvidljivosti in spremenlji-
vosti, osmišlja »prazni čas« (klepetanje med vožnjo z javnimi ali osebnimi
prevoznimi sredstvi, uporaba SMS-a v čakalni vrsti v banki ipd.), intenzi-
117
tora (npr. z omejenim in diskretnim rokovanjem z aparatom). V trgovinah
in nakupovalnih centrih rabo stimulira potrošniški kontekst, ki zahteva
razdajanje, ritualizacijo, fetišizacijo trenda, utilitarizem, socialno vključe-
nost, histerijo po vserazpoložljivosti mobilnih dobrin in identitet. V razis-
kavi smo tako zabeležili veliko primerov mobilnih interakcij, ki služijo bolj
zapolnitvi ekspresivnega in ne informacijskega primanjkljaja: npr. potroš-
nice ob nakupovanju iz trgovin pogosto kličejo svoje prijateljice in znan-
ke ter jih sprašujejo za mnenje na daljavo o smotrnosti nakupa določenega
izdelka (Kotnik 2001b: 8–11).
V observacijski raziskavi smo tudi opazovali, kako na prepovedi ali
omejitve nekaterih ustanov ali poljavnih krajev glede rabe mobilne telefo-
na reagirajo uporabniki. Ene bolj fascinantnih rab so raziskovalci opazova-
li v mestnih avtobusih, kjer velja specifično opredeljena prepoved uporabe,
locirana v bližino šoferskega sedeža.
Opazovanje: Nahajam se na eni izmed postaj ljubljanske-
ga mestnega avtobusa. Postaji se bliža avtobus št. 6. Ko se avto-
bus ustavi in odpre vrata, mladeniču, ki stoji pred mano v vrsti
za vstop v avtobus, zazvoni telefon: »Grem na trolo. Mal poča-
ki, da pridem mim’ šoferja.« Mladenič potem mobilni telefon z
vzpostavljeno zvezo stisne v pest in jo položi v žep ter odide mimo
šoferja v srednji predel vozila. Potem potegne roko iz žepa in na-
daljuje s telefonskim pogovorom: »Evo, zdej lahk’ govorim.«
Zlasti na mestih, kjer poteka intenzivna socialna migracija ali obstaja
povečana fluktuacija ljudi, npr. na avtobusih, uporabniki zasebnost regu-
lirajo z različnimi strategijami. Ograjevanje od okolice prakticirajo s krei-
ranjem mikrozasebnega kotička, kakor da se skušajo v trenutku rabe obda-
ti z zaščitno plastjo milnega mehurčka (npr. zakrivanje zaslona na aparatu,
šepetajoča glasovna modulacija, zadrega ob glasnem zvonjenju aparata, ob-
rat k oknu avtobusa, roka na ustih). Opazili smo izdatno interferenco med
samo gesto rabe in korporalnim kontekstom, tj. kaj človek medtem še poč-
ne. Ekscentričnost je na takih mestih praviloma predmet intenzivne pozor-
nosti (prisluškovanja, spogledovanja, godrnjanja, posmeha ipd.).
Mobilni telefon pa tudi v ekonomiji časa prevzema pomembno vlogo,
saj omogoča organizacijo časa »na drobno«, usklajuje nadziranje lastnega
osebnega časa, krepi diferenciacijo socialnih predvidljivosti in spremenlji-
vosti, osmišlja »prazni čas« (klepetanje med vožnjo z javnimi ali osebnimi
prevoznimi sredstvi, uporaba SMS-a v čakalni vrsti v banki ipd.), intenzi-
117
