Page 114 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 114
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
upravljanje s časom. Rezultat naglega razvoja mobilne tehnologije in njene
družbene domestikacije pa je dramatično intenziviranje metabolizma ur-
banih sistemov, ki je privedlo do drastičnih transformacij v percepciji sa-
mega sebe in sveta, ki posameznika obdaja. Mobilni telefon je inherentno
spacialna tehnologija, saj je njegova glavna funkcija ta, da omogoča spora-
zumevanje na daljavo, pri čemer je ključna implikacija aparata v tem, da
uporabnika osvobaja prisotnosti na fizični lokaciji, kakor je to zahteval kla-
sični telefon.
Norveška raziskovalca Rihard Ling in Brigitte Yttri sta opozorila na
dva tipa koordinacije v prostoru kot rezultata udomačitve mobilnega te-
lefona, in sicer mikrokoordinacijo in hiperkoordinacijo. Ugotavljata, da je
eden od učinkov mobilne telefonije možnost za niansirano instrumental-
no koordinacijo v prostoru, kar je stržen mikrokoordinacije. Z rabo mo-
bilnih tehnologij so bile spremenjene tradicionalne konvencije vsakdanje
interakcije. Z nošenjem mobilnega telefona uporabniku tako ni treba več
vnaprej skleniti nespremenljivega soglasja glede srečanja na točno določe-
nem kraju in ob določenem času. Mobilni telefon omogoča možnost stal-
nega sprotnega prilagajanja dogovora glede na potrebe in okoliščine. Prav
tako omogoča preusmeritev gibanja in poteka prevoza v prostoru, kar je
postalo del vsakodnevne funkcionalne aktivnosti. Drugi tip je hiperkoor-
dinacija, ki poleg značilnosti instrumentalne koordinacije obsega še dve
novi dimenziji. Prva je ekspresivna raba mobilnega telefona, ki se od pre-
proste instrumentalne koordinacije prostora in časa razlikuje po tem, da
vključuje emocionalno in socialno komponento komunikacije. Drugi as-
pekt hiperkoordinacije je skupinska diskusija in soglasje o tem, da obstajajo
sprejete oblike samoprezentacije vis-à-vis rabe mobilnega telefona. Pri tem
skupina upošteva različne kriterije, od modela aparata, načinov nošenja do
krajev rabe. V tem smislu hiperkoordinacija obsega tako instrumentalno
kakor refleksivno rabo, pa tudi pripombe glede samoprezentacije. Avtorja
ugotavljata še, da mobilni telefon pravzaprav zagotavlja integracijo v pros-
tor in koordinacijo mobilnosti skozi različne dimenzije družbenega živl-
jenja. Po njunem sta zlasti za najstnike pomembna stalna koordinacija sti-
ka z vrstniki in stil samoprezentacije, medtem ko so za odrasle pomembne
varnost, splošna koordinacija in mikrokoordinacija vsakdanjih opravil. Če
pri aktivnih odraslih prevladuje instrumentalno koordiniranje aktivnosti,
so najstniki posvojili ekspresiven način upravljanja z mobilnostjo po pros-
toru. Svojo zmožnost koordinacije v prostoru dojemajo kot del prezenta-
cije samega sebe, zato so vsi detajli pomembni, saj je njihova koordinaci-
114
upravljanje s časom. Rezultat naglega razvoja mobilne tehnologije in njene
družbene domestikacije pa je dramatično intenziviranje metabolizma ur-
banih sistemov, ki je privedlo do drastičnih transformacij v percepciji sa-
mega sebe in sveta, ki posameznika obdaja. Mobilni telefon je inherentno
spacialna tehnologija, saj je njegova glavna funkcija ta, da omogoča spora-
zumevanje na daljavo, pri čemer je ključna implikacija aparata v tem, da
uporabnika osvobaja prisotnosti na fizični lokaciji, kakor je to zahteval kla-
sični telefon.
Norveška raziskovalca Rihard Ling in Brigitte Yttri sta opozorila na
dva tipa koordinacije v prostoru kot rezultata udomačitve mobilnega te-
lefona, in sicer mikrokoordinacijo in hiperkoordinacijo. Ugotavljata, da je
eden od učinkov mobilne telefonije možnost za niansirano instrumental-
no koordinacijo v prostoru, kar je stržen mikrokoordinacije. Z rabo mo-
bilnih tehnologij so bile spremenjene tradicionalne konvencije vsakdanje
interakcije. Z nošenjem mobilnega telefona uporabniku tako ni treba več
vnaprej skleniti nespremenljivega soglasja glede srečanja na točno določe-
nem kraju in ob določenem času. Mobilni telefon omogoča možnost stal-
nega sprotnega prilagajanja dogovora glede na potrebe in okoliščine. Prav
tako omogoča preusmeritev gibanja in poteka prevoza v prostoru, kar je
postalo del vsakodnevne funkcionalne aktivnosti. Drugi tip je hiperkoor-
dinacija, ki poleg značilnosti instrumentalne koordinacije obsega še dve
novi dimenziji. Prva je ekspresivna raba mobilnega telefona, ki se od pre-
proste instrumentalne koordinacije prostora in časa razlikuje po tem, da
vključuje emocionalno in socialno komponento komunikacije. Drugi as-
pekt hiperkoordinacije je skupinska diskusija in soglasje o tem, da obstajajo
sprejete oblike samoprezentacije vis-à-vis rabe mobilnega telefona. Pri tem
skupina upošteva različne kriterije, od modela aparata, načinov nošenja do
krajev rabe. V tem smislu hiperkoordinacija obsega tako instrumentalno
kakor refleksivno rabo, pa tudi pripombe glede samoprezentacije. Avtorja
ugotavljata še, da mobilni telefon pravzaprav zagotavlja integracijo v pros-
tor in koordinacijo mobilnosti skozi različne dimenzije družbenega živl-
jenja. Po njunem sta zlasti za najstnike pomembna stalna koordinacija sti-
ka z vrstniki in stil samoprezentacije, medtem ko so za odrasle pomembne
varnost, splošna koordinacija in mikrokoordinacija vsakdanjih opravil. Če
pri aktivnih odraslih prevladuje instrumentalno koordiniranje aktivnosti,
so najstniki posvojili ekspresiven način upravljanja z mobilnostjo po pros-
toru. Svojo zmožnost koordinacije v prostoru dojemajo kot del prezenta-
cije samega sebe, zato so vsi detajli pomembni, saj je njihova koordinaci-
114
