Page 116 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 116
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
kjerkoli in povsod«, kar bi filozofi verjetno povezali z razsrediščenostjo so-
dobnega tehnologiziranega subjekta. Takšna koncepcija komunikacijske-
ga omrežja nedvomno vodi v znatno prostorsko in časovno redefiniran-
je družbenega življenja posameznikov. Tudi novejše teorije tehnoloških
oblik življenja nakazujejo, da mobilna tehnologija vsakodnevne življenj-
ske situacije spreminja v »čarovnijo« »začarane« eksistence (Stivers 1999;
Katz 2006). Kakor pravi Alison Elderfield, družbene realnosti »začaranih«
rab mobilnih naprav predstavljajo plodno prizorišče, na katerem brezžič-
no posredovane interakcije dobijo družbeni pomen tehnološke »obljube«
magije in navdušenja nad sodobno mobilnostjo (Elderfield 2003: 56) ter
vserazpoložljivosti.
V naši etnografiji se poudarjeno izrisujeta dve tezi. Prva trdi, da mo-
bilni telefon bistveno povečuje možnosti izkoristka mobilnosti, intenzivira
prostorsko koordinacijo in razrešuje zagate vsakodnevne geografije (gl.
Laurier 2000), druga pa, da mobilni telefon po eni strani omogoča natanč-
no lociranje vsakdanjih aktivnosti in sprotno načrtovanje socialnih inte-
rakcij, po drugi pa zagotavlja ubikviteto dosegljivosti oz. dostopnosti (gl.
Ling in Haddon 2001). Pravzaprav smo že v observacijski raziskavi lah-
ko ugotavljali, da se spacialnim in temporalnim diskurzom (npr. funkcija
prostora, arhitektonska konfiguracija, socialni kontekst, konvencije, zapr-
ti vs. odprti prostor, pretočnost, ekonomija časa, simbolni pomen javnega
kraja) prilagaja tudi kompleksen sistem individualnih ali kolektivnih koor-
dinacij aktivnosti, ki posameznim rabam dajejo socialni smisel in pomen.
Skratka, družbeno-kulturna pogojenost posameznega tipa javnega prosto-
ra opredeljuje socialni pomen rabe, ji daje ali odvzema družbeno veljav-
nost. Omenjena observacijska raziskava daje slutiti, da na odprtih krajih
(tržnica, ulica, postajališče ipd.) rabo spremlja povečana neodvisnost same
rabe od prostorskega konteksta. V skladu s tem je raba bolj osrediščena
nase, zato jo praviloma spremljajo intenzivna motorika, manj kontrolira-
na gestika, predvsem pa dinamična in fleksibilna koordinacija aktivnosti
(npr. spreminjanje smeri, sprotno strukturiranje časa). V polodprtih kra-
jih (trgovina, banka, restavracija, avtobus) se rabe konstituirajo bolj v skla-
du s pogoji in določili samega prostora in situacij, ki jih akreditiran javni
prostor omogoča. Na primer, v banki je raba mobilnega telefona pogosto
povezana z mikroekonomijo časa, saj uporabnik zapolnjuje »vmesni čas«
(čakanje v vrsti pred bančnim okencem), tj. čas med dvema načrtovanima
dejavnostma, vendar tega ne more izvajati na način, kakor bi to lahko na-
redil na ulici, temveč mora svojo rabo kar se da približati konvenciji pros-
116
kjerkoli in povsod«, kar bi filozofi verjetno povezali z razsrediščenostjo so-
dobnega tehnologiziranega subjekta. Takšna koncepcija komunikacijske-
ga omrežja nedvomno vodi v znatno prostorsko in časovno redefiniran-
je družbenega življenja posameznikov. Tudi novejše teorije tehnoloških
oblik življenja nakazujejo, da mobilna tehnologija vsakodnevne življenj-
ske situacije spreminja v »čarovnijo« »začarane« eksistence (Stivers 1999;
Katz 2006). Kakor pravi Alison Elderfield, družbene realnosti »začaranih«
rab mobilnih naprav predstavljajo plodno prizorišče, na katerem brezžič-
no posredovane interakcije dobijo družbeni pomen tehnološke »obljube«
magije in navdušenja nad sodobno mobilnostjo (Elderfield 2003: 56) ter
vserazpoložljivosti.
V naši etnografiji se poudarjeno izrisujeta dve tezi. Prva trdi, da mo-
bilni telefon bistveno povečuje možnosti izkoristka mobilnosti, intenzivira
prostorsko koordinacijo in razrešuje zagate vsakodnevne geografije (gl.
Laurier 2000), druga pa, da mobilni telefon po eni strani omogoča natanč-
no lociranje vsakdanjih aktivnosti in sprotno načrtovanje socialnih inte-
rakcij, po drugi pa zagotavlja ubikviteto dosegljivosti oz. dostopnosti (gl.
Ling in Haddon 2001). Pravzaprav smo že v observacijski raziskavi lah-
ko ugotavljali, da se spacialnim in temporalnim diskurzom (npr. funkcija
prostora, arhitektonska konfiguracija, socialni kontekst, konvencije, zapr-
ti vs. odprti prostor, pretočnost, ekonomija časa, simbolni pomen javnega
kraja) prilagaja tudi kompleksen sistem individualnih ali kolektivnih koor-
dinacij aktivnosti, ki posameznim rabam dajejo socialni smisel in pomen.
Skratka, družbeno-kulturna pogojenost posameznega tipa javnega prosto-
ra opredeljuje socialni pomen rabe, ji daje ali odvzema družbeno veljav-
nost. Omenjena observacijska raziskava daje slutiti, da na odprtih krajih
(tržnica, ulica, postajališče ipd.) rabo spremlja povečana neodvisnost same
rabe od prostorskega konteksta. V skladu s tem je raba bolj osrediščena
nase, zato jo praviloma spremljajo intenzivna motorika, manj kontrolira-
na gestika, predvsem pa dinamična in fleksibilna koordinacija aktivnosti
(npr. spreminjanje smeri, sprotno strukturiranje časa). V polodprtih kra-
jih (trgovina, banka, restavracija, avtobus) se rabe konstituirajo bolj v skla-
du s pogoji in določili samega prostora in situacij, ki jih akreditiran javni
prostor omogoča. Na primer, v banki je raba mobilnega telefona pogosto
povezana z mikroekonomijo časa, saj uporabnik zapolnjuje »vmesni čas«
(čakanje v vrsti pred bančnim okencem), tj. čas med dvema načrtovanima
dejavnostma, vendar tega ne more izvajati na način, kakor bi to lahko na-
redil na ulici, temveč mora svojo rabo kar se da približati konvenciji pros-
116
