Page 113 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 113
znotraj mobilnega vsakdana: k antropologiji rab mobilnega telefona
Vidimo, da je mobilni telefon nekakšen Apparatgeist, s pomočjo ka-
terega ljudje skušajo bolje integrirati in koordinirati svoje zasebno življen-
je v javnem prostoru (gl. Gant in Kiesler 2001: 131–141). Gornja opazovan-
ja nedvomno izzivajo ustaljeno distinkcijo med javnim in zasebnim, saj
imamo v njih vse od skupinske participacije v telefonskem pogovoru, prek
kršenja restrikcij rabe aparata zaradi želje po konstantni dosegljivosti in
ohranjanju stika, privatizacije javnega prostora do opravljanja nakupa ob
pomoči napotkov prek mobilnega telefona. Neko dekle je v raziskavi razlo-
žilo, da se ji zdi nevljudno odgovarjati na klic po mobilnem telefonu, če je
klicani vključen v vzpostavljeno ali potekajočo interpersonalno interakci-
jo, saj bi z rabo mobilnega telefona od sebe odrinil socialno situacijo, ki sta
jo zgradila s fizično prisotnim sogovornikom. Ne zdi pa se ji nevljudno, če
se klicani odzove na klic v primeru, če je involviran v kolektivno interak-
cijo, saj v tem primeru ne prekine nujno celotne intersubjektivne situacije
kot take, pač pa se sam začasno oddalji od nje za čas rabe mobilnega tele-
fona (Kavran 2001: 35–36). Starejši informator je opozoril na nelagodje pri
rabi mobilnega telefona na javnem mestu:
Mobitel je sicer fina stvar, vendar ima tud svoje cake. Ko grem na
primer na trolo, ga vedno ugasnem, sej bi mi postal nerodno že,
če b’ mi zazvonil, ker ponavad vsi pogledajo, komu zvoni, kaj šele,
da bi se oglasil in da bi potem cela Ljubljana poslušala, o čem se
pogovarjam. Na domačem telefonu se vsaj lahko v miru pogovo-
riš, zunaj pa je en sam direndaj okol.
Vidimo, da nekateri uporabniki zasebnost zagotovijo tudi z izključitvi-
jo aparata na javnem mestu, medtem ko povezujejo stacionarni telefon (ali
prenosno slušalko fiksnega omrežja) v gospodinjstvu z večjo zasebnostjo
oz. manjšo družbeno izpostavljenostjo. Vešči in brezsramni komunikacij-
ski ekshibicionisti pa lahko v nasprotju z zagovorniki zasebnosti sleher-
no rabo mobilnega telefona na javnem kraju preobrazijo v pravi tehnološki
spektakel, v okviru katerega komunikacija oz. njena vsebina kot taka po-
stane drugotnega pomena, v ospredje pa stopi forma družbenega konteks-
ta komunikacije.
Lokalno, ubikvitetno, magično
Mobilni telefoni so v zadnjih petnajstih letih globalno postali sprejeti
kot tehnologija, ki pomaga premagovati omejitve v geografiji mobilnosti
in lokacije (gl. Fortunati 2001: 85–98), hkrati pa kot nekakšen merilec za
113
Vidimo, da je mobilni telefon nekakšen Apparatgeist, s pomočjo ka-
terega ljudje skušajo bolje integrirati in koordinirati svoje zasebno življen-
je v javnem prostoru (gl. Gant in Kiesler 2001: 131–141). Gornja opazovan-
ja nedvomno izzivajo ustaljeno distinkcijo med javnim in zasebnim, saj
imamo v njih vse od skupinske participacije v telefonskem pogovoru, prek
kršenja restrikcij rabe aparata zaradi želje po konstantni dosegljivosti in
ohranjanju stika, privatizacije javnega prostora do opravljanja nakupa ob
pomoči napotkov prek mobilnega telefona. Neko dekle je v raziskavi razlo-
žilo, da se ji zdi nevljudno odgovarjati na klic po mobilnem telefonu, če je
klicani vključen v vzpostavljeno ali potekajočo interpersonalno interakci-
jo, saj bi z rabo mobilnega telefona od sebe odrinil socialno situacijo, ki sta
jo zgradila s fizično prisotnim sogovornikom. Ne zdi pa se ji nevljudno, če
se klicani odzove na klic v primeru, če je involviran v kolektivno interak-
cijo, saj v tem primeru ne prekine nujno celotne intersubjektivne situacije
kot take, pač pa se sam začasno oddalji od nje za čas rabe mobilnega tele-
fona (Kavran 2001: 35–36). Starejši informator je opozoril na nelagodje pri
rabi mobilnega telefona na javnem mestu:
Mobitel je sicer fina stvar, vendar ima tud svoje cake. Ko grem na
primer na trolo, ga vedno ugasnem, sej bi mi postal nerodno že,
če b’ mi zazvonil, ker ponavad vsi pogledajo, komu zvoni, kaj šele,
da bi se oglasil in da bi potem cela Ljubljana poslušala, o čem se
pogovarjam. Na domačem telefonu se vsaj lahko v miru pogovo-
riš, zunaj pa je en sam direndaj okol.
Vidimo, da nekateri uporabniki zasebnost zagotovijo tudi z izključitvi-
jo aparata na javnem mestu, medtem ko povezujejo stacionarni telefon (ali
prenosno slušalko fiksnega omrežja) v gospodinjstvu z večjo zasebnostjo
oz. manjšo družbeno izpostavljenostjo. Vešči in brezsramni komunikacij-
ski ekshibicionisti pa lahko v nasprotju z zagovorniki zasebnosti sleher-
no rabo mobilnega telefona na javnem kraju preobrazijo v pravi tehnološki
spektakel, v okviru katerega komunikacija oz. njena vsebina kot taka po-
stane drugotnega pomena, v ospredje pa stopi forma družbenega konteks-
ta komunikacije.
Lokalno, ubikvitetno, magično
Mobilni telefoni so v zadnjih petnajstih letih globalno postali sprejeti
kot tehnologija, ki pomaga premagovati omejitve v geografiji mobilnosti
in lokacije (gl. Fortunati 2001: 85–98), hkrati pa kot nekakšen merilec za
113
