Page 13 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 13
vod
Naša družba prihodnosti naj bi bila »družba znanja«, glavni pogoj in pot do
tega cilja pa sta kakovostni izobraževalni sistem, ki temelji na dobro usposob-
ljenih – kompetentnih učiteljih (Peklaj, 2007; Valenčič Zuljan idr., 2005; Vee-
nman, 1984).
Učinki slabe kakovosti učenja in poučevanja se pokažejo šele čez vrsto let,
ko hitri in učinkoviti ukrepi za spremembe niso več mogoči. Zlasti to dejstvo
nas opozarja, kako pomembno je ukvarjanje s kakovostjo dela naših šol: za-
mujanje s prilagajanjem hitro spreminjajočemu se svetu je lahko zelo drago.
Najpogostejši cilji posodabljanja, ki se danes pojavljajo v razvitih šolskih
sistemih, so: preusmeritev od poučevanja k učenju (Barr in Tagg, 1995), pou-
darek na uporabi sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, uspo-
sobljenost za delo z različnimi učenci (z različnimi sposobnostmi, s posebnimi
potrebami, z multikulturnimi razlikami), nujnost medsebojnega sodelovanja
z drugimi učitelji, starši ter usposobljenost za refleksijo, raziskovanje in eval-
vacijo lastnega dela (Darling-Hammond, 1995, 1998; Thiessen, 2000). Iz našte-
tega vidimo, da v resnici ne gre za povsem »nove« vloge, pač pa za to, da se
spreminjajo poudarki.
Procesi posodabljanja morajo teči pri vseh predmetih, na vseh področjih,
tako na ravni vsebin kot pristopov k učenju in poučevanju. Pri tem upošte-
vamo razlike, ki izvirajo iz predmeta preučevanja, metodologije, filozofije in
dinamike razvoja strok. V šolski praksi se to odraža tudi v različnih pristopih,
metodikah in specialnih didaktikah ter razvojnih potrebah po posodabljanju
vsebinske strukture predmetov.
V sodobnem svetu obstaja nešteto raziskav in preučevanj tega, kako izbolj-
šati načine poučevanja, kako doseči razumljivo, osmišljeno in trajno znanje.
Vse ali pa večina teh vodi k isti rešitvi, in sicer k spremembi od poučevanja
k učenju. To pomeni, v središču vzgojno-izobraževalnega procesa ni več uči-
telj, ampak vse večjo vlogo pridobiva učenec. Vzgojno-izobraževalni proces
se namreč odvija v tehnološko razvitem okolju, ki ponuja obilico informacij,
tako da učitelj ni edini vir le-teh (Felda, Lepičnik Vodopivec in Bon Klanjšček,
2017). Kljub temu pa ima učitelj v tem procesu ključno vlogo, saj ustrezno
pripravi material obravnave, usmerja in posredno vodi učence skozi proces
učenja in ugotavlja doseganje predhodno zastavljenih učnih ciljev ter »po-
pravlja« napačne učenčeve predstave. Vsa ta dela pa lahko izvaja z upora-
11
Naša družba prihodnosti naj bi bila »družba znanja«, glavni pogoj in pot do
tega cilja pa sta kakovostni izobraževalni sistem, ki temelji na dobro usposob-
ljenih – kompetentnih učiteljih (Peklaj, 2007; Valenčič Zuljan idr., 2005; Vee-
nman, 1984).
Učinki slabe kakovosti učenja in poučevanja se pokažejo šele čez vrsto let,
ko hitri in učinkoviti ukrepi za spremembe niso več mogoči. Zlasti to dejstvo
nas opozarja, kako pomembno je ukvarjanje s kakovostjo dela naših šol: za-
mujanje s prilagajanjem hitro spreminjajočemu se svetu je lahko zelo drago.
Najpogostejši cilji posodabljanja, ki se danes pojavljajo v razvitih šolskih
sistemih, so: preusmeritev od poučevanja k učenju (Barr in Tagg, 1995), pou-
darek na uporabi sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije, uspo-
sobljenost za delo z različnimi učenci (z različnimi sposobnostmi, s posebnimi
potrebami, z multikulturnimi razlikami), nujnost medsebojnega sodelovanja
z drugimi učitelji, starši ter usposobljenost za refleksijo, raziskovanje in eval-
vacijo lastnega dela (Darling-Hammond, 1995, 1998; Thiessen, 2000). Iz našte-
tega vidimo, da v resnici ne gre za povsem »nove« vloge, pač pa za to, da se
spreminjajo poudarki.
Procesi posodabljanja morajo teči pri vseh predmetih, na vseh področjih,
tako na ravni vsebin kot pristopov k učenju in poučevanju. Pri tem upošte-
vamo razlike, ki izvirajo iz predmeta preučevanja, metodologije, filozofije in
dinamike razvoja strok. V šolski praksi se to odraža tudi v različnih pristopih,
metodikah in specialnih didaktikah ter razvojnih potrebah po posodabljanju
vsebinske strukture predmetov.
V sodobnem svetu obstaja nešteto raziskav in preučevanj tega, kako izbolj-
šati načine poučevanja, kako doseči razumljivo, osmišljeno in trajno znanje.
Vse ali pa večina teh vodi k isti rešitvi, in sicer k spremembi od poučevanja
k učenju. To pomeni, v središču vzgojno-izobraževalnega procesa ni več uči-
telj, ampak vse večjo vlogo pridobiva učenec. Vzgojno-izobraževalni proces
se namreč odvija v tehnološko razvitem okolju, ki ponuja obilico informacij,
tako da učitelj ni edini vir le-teh (Felda, Lepičnik Vodopivec in Bon Klanjšček,
2017). Kljub temu pa ima učitelj v tem procesu ključno vlogo, saj ustrezno
pripravi material obravnave, usmerja in posredno vodi učence skozi proces
učenja in ugotavlja doseganje predhodno zastavljenih učnih ciljev ter »po-
pravlja« napačne učenčeve predstave. Vsa ta dela pa lahko izvaja z upora-
11
