Page 18 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
sonomija vzgojno-izobraževalnih ciljev
zumevanje besedilnih nalog; urejanje podatkov, razumevanje od-
nosa med njimi.
– Ekstrapolacija: sposobnost presojanja in napovedovanja okvirnega
rezultata; napovedovanje učinkov in posledic.
3. Uporaba:
– Funkcionalnost znanja, povezovanje z drugimi področji in vedami,
neposredna uporaba v vsakdanjem življenju, navajanje na »znajti
se« z matematiko.
– Uporaba abstrakcij na posebnih, konkretnih primerih.
4. Analiza:
– Analiza elementov: sortiranje podatkov po pomembnosti; razkriva-
nje zamegljenih podatkov; razčlenitev gradiva na sestavne dele; raz-
likovanje dejstev.
– Analiza odnosov: pojasnjevanje osnovnih odnosov in razmerij med
danimi elementi; prepoznavanje dejstev, ki so pomembna za formu-
lacijo temeljne domneve; prepoznavanje vzročno-posledičnih od-
nosov.
5. Sinteza: sestavljanje delov v celoto – z upoštevanjem lastnosti delov,
ugotavljanjem pravilnosti ali zakonitosti uredimo dele tako, da postane
razvidna ugotovljena struktura.
– Izdelava poročila: razvijanje procesov izražanja, misli in izkušenj.
– Izdelava načrta ali izbira smeri operacije: razvijanje delovnega načr-
ta, strategije pri reševanju.
– Izdelava sistema abstraktnih odnosov: oblikovanje hipotez, če te
zahtevajo nova dejstva, odkrivanje matematičnih zakonitosti, po-
splošitev.
6. Vrednotenje: presoja ali dana metoda, sporočilo ustreza želenim name-
nom ali danim oziroma postavljenim kriterijem. Samostojno, kritično in
utemeljeno vrednotenje pojavov, teorij, rešitev.
– Vrednotenje po notranjih kriterijih: presojanje gradiva – nalog glede
na logično natančno formulacijo in doslednost, sposobnost preso-
je, ali se dana dejstva natančno ujemajo s trditvami – z definicijami,
izreki, dokazi, odkrivanje logične nepravilnosti.
– Vrednotenje po zunanjih kriterijih: primerjanje teorij, posploševanje
dejstev, uporaba samostojnih kriterijev pri izbiri načina dela – reše-
vanje nalog.
16
zumevanje besedilnih nalog; urejanje podatkov, razumevanje od-
nosa med njimi.
– Ekstrapolacija: sposobnost presojanja in napovedovanja okvirnega
rezultata; napovedovanje učinkov in posledic.
3. Uporaba:
– Funkcionalnost znanja, povezovanje z drugimi področji in vedami,
neposredna uporaba v vsakdanjem življenju, navajanje na »znajti
se« z matematiko.
– Uporaba abstrakcij na posebnih, konkretnih primerih.
4. Analiza:
– Analiza elementov: sortiranje podatkov po pomembnosti; razkriva-
nje zamegljenih podatkov; razčlenitev gradiva na sestavne dele; raz-
likovanje dejstev.
– Analiza odnosov: pojasnjevanje osnovnih odnosov in razmerij med
danimi elementi; prepoznavanje dejstev, ki so pomembna za formu-
lacijo temeljne domneve; prepoznavanje vzročno-posledičnih od-
nosov.
5. Sinteza: sestavljanje delov v celoto – z upoštevanjem lastnosti delov,
ugotavljanjem pravilnosti ali zakonitosti uredimo dele tako, da postane
razvidna ugotovljena struktura.
– Izdelava poročila: razvijanje procesov izražanja, misli in izkušenj.
– Izdelava načrta ali izbira smeri operacije: razvijanje delovnega načr-
ta, strategije pri reševanju.
– Izdelava sistema abstraktnih odnosov: oblikovanje hipotez, če te
zahtevajo nova dejstva, odkrivanje matematičnih zakonitosti, po-
splošitev.
6. Vrednotenje: presoja ali dana metoda, sporočilo ustreza želenim name-
nom ali danim oziroma postavljenim kriterijem. Samostojno, kritično in
utemeljeno vrednotenje pojavov, teorij, rešitev.
– Vrednotenje po notranjih kriterijih: presojanje gradiva – nalog glede
na logično natančno formulacijo in doslednost, sposobnost preso-
je, ali se dana dejstva natančno ujemajo s trditvami – z definicijami,
izreki, dokazi, odkrivanje logične nepravilnosti.
– Vrednotenje po zunanjih kriterijih: primerjanje teorij, posploševanje
dejstev, uporaba samostojnih kriterijev pri izbiri načina dela – reše-
vanje nalog.
16
