Page 14 - Kozel, Lea, Mara Cotič, Amalija Žakelj. 2019. Kognitivno-konstruktivistični model pouka matematike v 1. triletju osnovne šole. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 14
d
bo metod poučevanja, pri katerih je glavno vodilo lastna aktivnost učencev.
Konstruktivistične teorije znanja temeljijo na predpostavki, da posameznik
osvoje znanje oblikuje z lastnim izgrajevanjem znanja (Plut-Pregelj, 2003), za-
to zagovorniki konstruktivistične teorije menijo, da bi prav konstruktivistične
teorije znanja lahko postale glavno izhodišče posodabljanja kurikula (Rutar
Ilc, 2002).
Kognitivni psihologi (Rutar Ilc, 2002) opozarjajo na aktivnosti, pri katerih
učenec sam, ob premišljeni učiteljevi podpori v procesu raziskovanja in od-
krivanja, analiziranja in povezovanja, prihaja do lastnih spoznanj oziroma jih
izgrajuje.
Podobno tudi Bransford, Brown in Cocking (2000) menijo, da sta trajnost
in uporabnost znanja, ki je pridobljeno na t. i. aktivni način, večji, kot če je
to znanje zgolj privzeto, saj so učenci, ki so z aktivnim preiskovanjem odkrili
določene matematične koncepte, to znanje uporabili v novih in netipičnih
situacijah, medtem ko so učenci, ki so se z istimi matematičnimi koncepti le
seznanili (se naučili na pamet), v novih situacijah odpovedali (Rutar Ilc, 2002).
Čeprav so lahko učenci tudi pri transmisijskem pristopu, kjer gre pretežno
za prenašanje gotovih znanj, do neke mere aktivni, saj poslušajo učiteljevo
razlago in jo skušajo dojeti, pa niso aktivni v večini pomembnih faz spoznav-
nega postopka, ampak so le seznanjeni s spoznanji, ki so rezultat spoznavne
poti, ki jo je opravil nekdo drug, sami pa ne gredo po njej (Rutar Ilc, 2002).
Aktivni pristop, ki je utemeljen v lastnem odkrivanju in izgrajevanju spo-
znanj s pomočjo različnih dejavnosti in miselnih procesov ter postopkov, ki
jih te dejavnosti spodbujajo, je tisti, ki preko pasivnejšega privzemanja goto-
vih znanj omogoča ponotranjenje pojmov, principov in zakonitosti, s tem pa
tudi trajnost in transferno vrednost znanja (Rutar Ilc, 2002).
Pri oblikovanju kognitivno-konstruktivističnega modela pouka matemati-
ke v 1. triletju osnovne šole smo upoštevali kognitivno-konstruktivistične teo-
rije učenja in poučevanja, značilnosti učenčevega spoznavnega, čustvenega
in socialnega razvoja ter model ustrezno utemeljili.
12
bo metod poučevanja, pri katerih je glavno vodilo lastna aktivnost učencev.
Konstruktivistične teorije znanja temeljijo na predpostavki, da posameznik
osvoje znanje oblikuje z lastnim izgrajevanjem znanja (Plut-Pregelj, 2003), za-
to zagovorniki konstruktivistične teorije menijo, da bi prav konstruktivistične
teorije znanja lahko postale glavno izhodišče posodabljanja kurikula (Rutar
Ilc, 2002).
Kognitivni psihologi (Rutar Ilc, 2002) opozarjajo na aktivnosti, pri katerih
učenec sam, ob premišljeni učiteljevi podpori v procesu raziskovanja in od-
krivanja, analiziranja in povezovanja, prihaja do lastnih spoznanj oziroma jih
izgrajuje.
Podobno tudi Bransford, Brown in Cocking (2000) menijo, da sta trajnost
in uporabnost znanja, ki je pridobljeno na t. i. aktivni način, večji, kot če je
to znanje zgolj privzeto, saj so učenci, ki so z aktivnim preiskovanjem odkrili
določene matematične koncepte, to znanje uporabili v novih in netipičnih
situacijah, medtem ko so učenci, ki so se z istimi matematičnimi koncepti le
seznanili (se naučili na pamet), v novih situacijah odpovedali (Rutar Ilc, 2002).
Čeprav so lahko učenci tudi pri transmisijskem pristopu, kjer gre pretežno
za prenašanje gotovih znanj, do neke mere aktivni, saj poslušajo učiteljevo
razlago in jo skušajo dojeti, pa niso aktivni v večini pomembnih faz spoznav-
nega postopka, ampak so le seznanjeni s spoznanji, ki so rezultat spoznavne
poti, ki jo je opravil nekdo drug, sami pa ne gredo po njej (Rutar Ilc, 2002).
Aktivni pristop, ki je utemeljen v lastnem odkrivanju in izgrajevanju spo-
znanj s pomočjo različnih dejavnosti in miselnih procesov ter postopkov, ki
jih te dejavnosti spodbujajo, je tisti, ki preko pasivnejšega privzemanja goto-
vih znanj omogoča ponotranjenje pojmov, principov in zakonitosti, s tem pa
tudi trajnost in transferno vrednost znanja (Rutar Ilc, 2002).
Pri oblikovanju kognitivno-konstruktivističnega modela pouka matemati-
ke v 1. triletju osnovne šole smo upoštevali kognitivno-konstruktivistične teo-
rije učenja in poučevanja, značilnosti učenčevega spoznavnega, čustvenega
in socialnega razvoja ter model ustrezno utemeljili.
12
