Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 98
razprave, študije
najbolj surovo očita Nemcem, da ne premorejo pravih vzgojiteljev − iz-
jema je po njegovem samo njegov prijatelj Jakob Burckhardt iz Basla,
sicer profesor umetnostne in kulturne zgodovine. Nemški duh postaja
grob in plitek, v nemški inteligenci je mnogo preveč piva, manjka ji na-
gon duhovnosti, izobraženci v sebi ne čutijo »samoohranitvenega na-
gona duha« (Nietzsche [1889] 1989, 51). Nemštvo je obsedla politika in
poveličevanje države, zato že v Jutranji zarji Nemcem − on kot Poljak −
očita, da so občudovanja vredno in zgledno omiko (Bildung) zamenjali
s »politično in nacionalno blaznostjo« (Nietzsche [1881] 2004, 138−139).
Politika jemlje vso resnobo za kaj duhovnega, zaradi pretirane politi-
zacije postanemo utrujeni od življenja in to preroško svarilo v Evropi
občutimo še danes, kajti politika je prešla v pogubno zasvojenost, tako
kot alkohol in droge.
Etika mora postati zmagoslavje življenja, za onaravljeno etiko gre,
odpovedati se je treba etiki kot onenaravljeni, tj. etiki kot človekovi pro-
tinaravi, »tiraniji nad ’naravo’« in »tudi nad ’pametjo’« (Nietzsche [1886]
1988, 88). Čas etike kot dolgotrajnega nasilja, tj. »protinaravna morala«,
ki so jo »učili, častili in oznanjali, se obrne ravno proti instinktom živ-
ljenja« (Nietzsche [1889] 1989, 33) in ta čas je mimo, kajti »vsa sredstva,
s katerimi so do zdaj poskušali napraviti človeštvo moralno, so bila do
dna nemoralna« ([1889] 1989, 49). Morala kot vampirstvo, odurna, škod
ljiva laž teh, ki bi bili radi po svetniško poboljševalci človeštva, je izro-
dek človeštva, ki ga je treba pokončati, ker med drugim zanika in uni-
čuje voljo do življenja.
V imenu morale kaznovati: »Čudna reč, naša kazen! Zločinca ne
očisti, ne poravna krivde, pač pa, nasprotno, povzroči še večjo zamaza-
nost kot sam zločinec« (Nietzsche [1881] 2004, 171). V imenu morale eti-
ketiranja je okrutnost razumljena kot vrlina, dobesedno »je moralnost
etiketiranja v svojem najglobljem bistvu užitek, ki ga ponuja pretanjena
okrutnost«. Nietzsche jo odkriva marsikje, celo v nedolžnosti nune, ko
ta z »obsojajočim pogledom zre v obraz drugače živečih žensk! Koliko
maščevalnega užitka je v teh očeh!« ([1881] 2004, 32)
Nietzsche je samozavestno izrekel, da pozna svojo usodo, ne razmiš
lja samo s kladivom v rokah, kot dinamit je, ki se boji, da bi ga neke-
96
najbolj surovo očita Nemcem, da ne premorejo pravih vzgojiteljev − iz-
jema je po njegovem samo njegov prijatelj Jakob Burckhardt iz Basla,
sicer profesor umetnostne in kulturne zgodovine. Nemški duh postaja
grob in plitek, v nemški inteligenci je mnogo preveč piva, manjka ji na-
gon duhovnosti, izobraženci v sebi ne čutijo »samoohranitvenega na-
gona duha« (Nietzsche [1889] 1989, 51). Nemštvo je obsedla politika in
poveličevanje države, zato že v Jutranji zarji Nemcem − on kot Poljak −
očita, da so občudovanja vredno in zgledno omiko (Bildung) zamenjali
s »politično in nacionalno blaznostjo« (Nietzsche [1881] 2004, 138−139).
Politika jemlje vso resnobo za kaj duhovnega, zaradi pretirane politi-
zacije postanemo utrujeni od življenja in to preroško svarilo v Evropi
občutimo še danes, kajti politika je prešla v pogubno zasvojenost, tako
kot alkohol in droge.
Etika mora postati zmagoslavje življenja, za onaravljeno etiko gre,
odpovedati se je treba etiki kot onenaravljeni, tj. etiki kot človekovi pro-
tinaravi, »tiraniji nad ’naravo’« in »tudi nad ’pametjo’« (Nietzsche [1886]
1988, 88). Čas etike kot dolgotrajnega nasilja, tj. »protinaravna morala«,
ki so jo »učili, častili in oznanjali, se obrne ravno proti instinktom živ-
ljenja« (Nietzsche [1889] 1989, 33) in ta čas je mimo, kajti »vsa sredstva,
s katerimi so do zdaj poskušali napraviti človeštvo moralno, so bila do
dna nemoralna« ([1889] 1989, 49). Morala kot vampirstvo, odurna, škod
ljiva laž teh, ki bi bili radi po svetniško poboljševalci človeštva, je izro-
dek človeštva, ki ga je treba pokončati, ker med drugim zanika in uni-
čuje voljo do življenja.
V imenu morale kaznovati: »Čudna reč, naša kazen! Zločinca ne
očisti, ne poravna krivde, pač pa, nasprotno, povzroči še večjo zamaza-
nost kot sam zločinec« (Nietzsche [1881] 2004, 171). V imenu morale eti-
ketiranja je okrutnost razumljena kot vrlina, dobesedno »je moralnost
etiketiranja v svojem najglobljem bistvu užitek, ki ga ponuja pretanjena
okrutnost«. Nietzsche jo odkriva marsikje, celo v nedolžnosti nune, ko
ta z »obsojajočim pogledom zre v obraz drugače živečih žensk! Koliko
maščevalnega užitka je v teh očeh!« ([1881] 2004, 32)
Nietzsche je samozavestno izrekel, da pozna svojo usodo, ne razmiš
lja samo s kladivom v rokah, kot dinamit je, ki se boji, da bi ga neke-
96
