Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 169
BILO JE POVEDANO
Stati in obstati 15(2019): 167-185
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)167-185
PRIMOŽ SIMONITI (1936–2018)
K VPRAŠANJU RAZMERJA
MED HUMANIZMOM IN REFORMACIJO
Nenad Vitorović
Uvodna pojasnila
Klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik
na Filozofski fakulteti v Ljubljani, član SAZU, zaslužni član in predsednik
Slovenske matice, dr. Primož Simoniti, je med drugim zapustil obsežen
korpus svojega raziskovalnega dela o vplivih in zametkih renesančne-
ga humanizma na Slovenskem, pri čemer je pozornost posvečal odnosu
med humanizmom in reformacijo, torej vplivu humanizma in humani-
stov na protestantske reformatorje v Evropi in še posebej na Slovenskem.
Rezultat ukvarjanja na tem področju, pri katerem je sebe videl kot na-
daljevalca pobude Antona Slodnjaka, je bila najprej obsežna monografi-
ja Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. sto
letja (1979), sledile pa so ji številne razprave, ki jih je nekoliko predelane
zbral in uredil v še obsežnejši Med humanisti in starimi knjigami (2007).
Slednja vsebuje tudi nekaj primerov objav o izsledkih arhivskega razisko-
vanja, ki segajo v čas pred izidom Humanizma na Slovenskem. Kot latinist
se je namreč lahko lotil naloge, ki jo je začrtal Slodnjak, pri čemer je oral
ledino. Tako v svojem »programskem« Uvodu k prvi monografiji pravi:
Vprašanje humanizma ali vsaj odmevov humanizma na Slovenskem
in med Slovenci doslej ni bilo predmet sistematičnega raziskovanja. Vzro-
kov za to je bilo več.
167
Stati in obstati 15(2019): 167-185
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)167-185
PRIMOŽ SIMONITI (1936–2018)
K VPRAŠANJU RAZMERJA
MED HUMANIZMOM IN REFORMACIJO
Nenad Vitorović
Uvodna pojasnila
Klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik
na Filozofski fakulteti v Ljubljani, član SAZU, zaslužni član in predsednik
Slovenske matice, dr. Primož Simoniti, je med drugim zapustil obsežen
korpus svojega raziskovalnega dela o vplivih in zametkih renesančne-
ga humanizma na Slovenskem, pri čemer je pozornost posvečal odnosu
med humanizmom in reformacijo, torej vplivu humanizma in humani-
stov na protestantske reformatorje v Evropi in še posebej na Slovenskem.
Rezultat ukvarjanja na tem področju, pri katerem je sebe videl kot na-
daljevalca pobude Antona Slodnjaka, je bila najprej obsežna monografi-
ja Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. sto
letja (1979), sledile pa so ji številne razprave, ki jih je nekoliko predelane
zbral in uredil v še obsežnejši Med humanisti in starimi knjigami (2007).
Slednja vsebuje tudi nekaj primerov objav o izsledkih arhivskega razisko-
vanja, ki segajo v čas pred izidom Humanizma na Slovenskem. Kot latinist
se je namreč lahko lotil naloge, ki jo je začrtal Slodnjak, pri čemer je oral
ledino. Tako v svojem »programskem« Uvodu k prvi monografiji pravi:
Vprašanje humanizma ali vsaj odmevov humanizma na Slovenskem
in med Slovenci doslej ni bilo predmet sistematičnega raziskovanja. Vzro-
kov za to je bilo več.
167
