Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 171
primož Simoniti
jeziku, ki da je bila »večinoma izraz gluhega pokrajinskega duha, ki snu-
je daleč od središč, v katerih se je takrat pripravljal prerod znanstvenega
mišljenja in umetnostnega ustvarjanja«; toda ta dela so mu ob natančnej-
šem motrenju razkrivala »pomenljivo resnico, da so bili prav ti ljudje glas-
niki o obnovitvi grške in rimske kulture v Srednji Evropi ter zarodniki
slovenskega protestantizma, ki nam je ustvaril večen temelj za literarno
rast«. Spričo kulturne zaostalosti in zanemarjenosti slovenskih pokrajin,
ki niso premogle ne univerze, ne tiskarne, je z opozarjanjem na konkretna
imena na Dunaju delujočih humanistov slovenskega rodu predvsem pou-
daril potrebo, da se raziskovanje razširi v tej smeri: »Odkriti naravnostne
in podtalne zveze, med slovenskimi humanisti in protestanti, bodi nalo-
ga prihodnosti, ki pa je nujna, kajti potem ne bodo več postojanke sloven-
skega literarnega dela v 16. stoletju več tako slučajne ali samo od tujih vpli-
vov odvisne«. To svojo misel je Slodnjak, deloma modificirano in omiljeno
zlasti glede težavnega problema in težko dokazljive hipoteze o »zarodišču
slovenskega protestantskega pokreta« med dunajskimi slovenskimi huma-
nisti, ponovil še večkrat […]. (Simoniti 1979, 7–8)
Izsledki Simonitijevega raziskovanja te Slodnjakove hipoteze niso
potrdili. Simoniti ugotavlja, »da se večina najvidnejših med temi hu-
manisti opredeli zoper reformacijo in zavzame celo militantno antire-
formacijsko stališče« ([1984] 2007, 29), medtem ko je npr. Herberstein za
miroljubno sožitje obeh veroizpovedi (1979, 220).
Potrdili pa so zlasti »podtalne zveze« med humanizmom in refor-
macijo: tako v slovenskem okviru, za katerega se je Slodnjaku pred-
vsem šlo, kot tudi v splošnoevropskem. V slovenskem kot posredna vez
tako izstopa vpliv ideje o načelni enakovrednosti vseh jezikov od Eneja
Silvija Piccolominija prek Bonoma do Trubarja (poleg Trubarjevega sez-
nanjevanja s švicarskimi reformatorji pri Bonomu, na katerega je opo-
zoril Rajhman, in humanistične izobrazbe, ki so jo bili deležni Budina,
Bohorič, Dalmatin …), v splošnoevropskem pa tekstnokritična in bibli-
cistična, ki sega od Lorenza Valle prek Erazma do Luthra. Takšne zve-
ze so »rahljale« oz. pripravljale tla za reformacijo in z njo za (nemško
in) slovensko slovstvo.
169
jeziku, ki da je bila »večinoma izraz gluhega pokrajinskega duha, ki snu-
je daleč od središč, v katerih se je takrat pripravljal prerod znanstvenega
mišljenja in umetnostnega ustvarjanja«; toda ta dela so mu ob natančnej-
šem motrenju razkrivala »pomenljivo resnico, da so bili prav ti ljudje glas-
niki o obnovitvi grške in rimske kulture v Srednji Evropi ter zarodniki
slovenskega protestantizma, ki nam je ustvaril večen temelj za literarno
rast«. Spričo kulturne zaostalosti in zanemarjenosti slovenskih pokrajin,
ki niso premogle ne univerze, ne tiskarne, je z opozarjanjem na konkretna
imena na Dunaju delujočih humanistov slovenskega rodu predvsem pou-
daril potrebo, da se raziskovanje razširi v tej smeri: »Odkriti naravnostne
in podtalne zveze, med slovenskimi humanisti in protestanti, bodi nalo-
ga prihodnosti, ki pa je nujna, kajti potem ne bodo več postojanke sloven-
skega literarnega dela v 16. stoletju več tako slučajne ali samo od tujih vpli-
vov odvisne«. To svojo misel je Slodnjak, deloma modificirano in omiljeno
zlasti glede težavnega problema in težko dokazljive hipoteze o »zarodišču
slovenskega protestantskega pokreta« med dunajskimi slovenskimi huma-
nisti, ponovil še večkrat […]. (Simoniti 1979, 7–8)
Izsledki Simonitijevega raziskovanja te Slodnjakove hipoteze niso
potrdili. Simoniti ugotavlja, »da se večina najvidnejših med temi hu-
manisti opredeli zoper reformacijo in zavzame celo militantno antire-
formacijsko stališče« ([1984] 2007, 29), medtem ko je npr. Herberstein za
miroljubno sožitje obeh veroizpovedi (1979, 220).
Potrdili pa so zlasti »podtalne zveze« med humanizmom in refor-
macijo: tako v slovenskem okviru, za katerega se je Slodnjaku pred-
vsem šlo, kot tudi v splošnoevropskem. V slovenskem kot posredna vez
tako izstopa vpliv ideje o načelni enakovrednosti vseh jezikov od Eneja
Silvija Piccolominija prek Bonoma do Trubarja (poleg Trubarjevega sez-
nanjevanja s švicarskimi reformatorji pri Bonomu, na katerega je opo-
zoril Rajhman, in humanistične izobrazbe, ki so jo bili deležni Budina,
Bohorič, Dalmatin …), v splošnoevropskem pa tekstnokritična in bibli-
cistična, ki sega od Lorenza Valle prek Erazma do Luthra. Takšne zve-
ze so »rahljale« oz. pripravljale tla za reformacijo in z njo za (nemško
in) slovensko slovstvo.
169
