Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 174
bilo je povedano
[B]rez tekstne kritike Lorenza Valle bi ne bilo takega biblicista Erazma,
kakršnega poznamo; brez Erazma bi bila že spričo njegove kritike zlorab v
cerkvi tudi reformacijska misel drugačna vsaj v svoji zunanji podobi. Toda
od še tako sarkastične kritike kriznega položaja poznosrednjeveške cerkve
in od humanistične filološke kritike do reformatorskega dejanja je še ogro-
men, bistven korak. In poglavitni impulz za ta korak je moral priti iz glo-
boke religiozne eksistencialne stiske in potrebe, ki ima le malo skupnega z
idejnim krogom humanističnega racionalizma. ([1984] 2007, 31)
In analogno glede učinkov na razvoj slovenskega slovstva:
Humanističnemu izobražencu zadošča za komuniciranje z vrstniki,
člani izobražene elite, latinski idiom, »studia humanitatis« hočejo v skladu
s svojo bistveno pedagoško usmeritvijo posredovati predvsem tisto ved-
nost, ki naredi iz človeka moralno bitje, in izhajajo iz načelnega prepričan
ja o človekovi vzgojljivosti za humano delovanje. Toda v praksi se pov-
prečni humanist omejuje na ozek krog izbrancev in vse prepogosto gleda
zviška na neomikano množico. To protislovje se je lahko v slovenski situ-
aciji razrešilo očitno samo po zaslugi sprožila, ki je moralo priti od nekod
drugod. Humanizmu kot nosilcu izobrazbenega, antropološko usmerje-
nega nazora se je moral pridružiti še impulz, porojen iz neke druge, religi-
ozne, eksistencialne stiske in potrebe. Slovencem je bila, resda razmeroma
pozno, naklonjena milost, da so dobili epohalno pomemben spoj teh dveh
prvin v humanistično šolanem Primožu Trubarju […]. ([1979] 2007, 21)
Simonitijevi predstavitvi humanizma bi lahko očitali nekoliko pre-
močan poudarek na racionalnosti, če ne kar (proto)razsvetljenskosti, ki
ga (premalo kritično) prevzema od Lortza. Nasprotno je npr. Eugenio
Garin dokazoval, da lahko že v formi politične govorice, ki so jo huma-
nisti gojili opirajoč se na klasike, vidimo poskus ustvarjanja nove resnič-
nosti, nove podlage skupnosti, pri čemer poudarja tudi vpliv t. i. »her-
metičnih« spisov, ki retoriko kot govorno dejanje postavljajo v širši okvir
(samo)ustvarjalne (magične) prakse.1 Novuma reformacije pa Simoniti
1 Garinovi Spisi o humanizmu in renesansi (Ljubljana: Škuc/FF, 1993) so izšli v zbir-
ki Studia humanitatis. Glej tudi Igor Škamperle, Magična renesansa (Ljubljana:
ŠOU, Študentska založba, 1999).
172
[B]rez tekstne kritike Lorenza Valle bi ne bilo takega biblicista Erazma,
kakršnega poznamo; brez Erazma bi bila že spričo njegove kritike zlorab v
cerkvi tudi reformacijska misel drugačna vsaj v svoji zunanji podobi. Toda
od še tako sarkastične kritike kriznega položaja poznosrednjeveške cerkve
in od humanistične filološke kritike do reformatorskega dejanja je še ogro-
men, bistven korak. In poglavitni impulz za ta korak je moral priti iz glo-
boke religiozne eksistencialne stiske in potrebe, ki ima le malo skupnega z
idejnim krogom humanističnega racionalizma. ([1984] 2007, 31)
In analogno glede učinkov na razvoj slovenskega slovstva:
Humanističnemu izobražencu zadošča za komuniciranje z vrstniki,
člani izobražene elite, latinski idiom, »studia humanitatis« hočejo v skladu
s svojo bistveno pedagoško usmeritvijo posredovati predvsem tisto ved-
nost, ki naredi iz človeka moralno bitje, in izhajajo iz načelnega prepričan
ja o človekovi vzgojljivosti za humano delovanje. Toda v praksi se pov-
prečni humanist omejuje na ozek krog izbrancev in vse prepogosto gleda
zviška na neomikano množico. To protislovje se je lahko v slovenski situ-
aciji razrešilo očitno samo po zaslugi sprožila, ki je moralo priti od nekod
drugod. Humanizmu kot nosilcu izobrazbenega, antropološko usmerje-
nega nazora se je moral pridružiti še impulz, porojen iz neke druge, religi-
ozne, eksistencialne stiske in potrebe. Slovencem je bila, resda razmeroma
pozno, naklonjena milost, da so dobili epohalno pomemben spoj teh dveh
prvin v humanistično šolanem Primožu Trubarju […]. ([1979] 2007, 21)
Simonitijevi predstavitvi humanizma bi lahko očitali nekoliko pre-
močan poudarek na racionalnosti, če ne kar (proto)razsvetljenskosti, ki
ga (premalo kritično) prevzema od Lortza. Nasprotno je npr. Eugenio
Garin dokazoval, da lahko že v formi politične govorice, ki so jo huma-
nisti gojili opirajoč se na klasike, vidimo poskus ustvarjanja nove resnič-
nosti, nove podlage skupnosti, pri čemer poudarja tudi vpliv t. i. »her-
metičnih« spisov, ki retoriko kot govorno dejanje postavljajo v širši okvir
(samo)ustvarjalne (magične) prakse.1 Novuma reformacije pa Simoniti
1 Garinovi Spisi o humanizmu in renesansi (Ljubljana: Škuc/FF, 1993) so izšli v zbir-
ki Studia humanitatis. Glej tudi Igor Škamperle, Magična renesansa (Ljubljana:
ŠOU, Študentska založba, 1999).
172
