Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 173
primož Simoniti
univerzalizma, ki se npr. pri Luthru kaže v pripravljenosti biti izobčen
s strani obeh »mečev«. Simoniti izraz tudi primerno eksplicira kot za-
vest o dostojanstvu vsakega človeka kot enkratnega posameznika, tudi
na kolektivni ravni, torej kot (proto)nacionalno zavest, zavest o »poseb-
ni identiteti konkretne domovine in jezika«:
[H]umanizmu ne gre le za individualizem v osebni sferi, temveč tudi
v življenju večjih in manjših posebnih skupnosti. To pa so vsekakor pred-
postavke, ki so ustvarjale razmere, naklonjene delu v jeziku, ki se dotlej ni
mogel izkazati s pisanimi spomeniki. […] Domovina je, kolikor je mogo-
če presoditi in kakor je mogoče tudi pričakovati, humanistom, ki so izšli z
našega ozemlja, pomenila v glavnem pokrajino in se izražala kot kar izra-
zita zavest pokrajinske pripadnosti, naleteti je mogoče tudi na razmeroma
jasne znake zavesti o skupni slovanski rodovno-jezikovni pripadnosti […].
([1979] 2007, 19) [S] humanizmom vzniknejo v Nemčiji prvi vzgibi nacio-
nalnega gibanja in se razcveti narodnostna zavest […] Silovit izbruh doži-
vi nemško nacionalno čustvo v protirimskem in protilaškem afektu kajpa-
da z Luthrovo reformacijo. ([1985] 2007, 160–61)
Čeprav bi reformacijo lahko upravičeno opredelili kot drugačen
odgovor na isto stanje razkroja srednjeveških samoumevnosti ob
razpadanju fevdalizma in krepitvi meščanstva, pa ostaja dejstvo, da
je bil ob začetku reformacije humanizem bže v polnem razmahu in je
vsekakor tudi neposredno (prek »naravnostnih« zvez, kot se je izrazil
Slodnjak) učinkoval na nemške in sploh evropske protestantske refor-
matorje, vključno s slovenskimi.
Kajti humanizem, katerega razcvet v deželah severno od Alp je treba
postavljati tik pod konec 15. in v prvih dvoje, troje desetletij 16. stoletja, je
vsaj v tridesetih letih že postal konstitutivna izobrazbena sila na univer-
zah in učnih ustanovah. Reformatorji sami so šli bolj ali manj vsi skozi hu-
manistično inspirirano vzgojo, v naslednji generaciji je razviti humanizem
edina in brezpogojna norma. ([1984] 2007, 28)
Toda pri proizvodnji učinkov Simoniti ugotavlja tudi bistveno
razliko:
171
univerzalizma, ki se npr. pri Luthru kaže v pripravljenosti biti izobčen
s strani obeh »mečev«. Simoniti izraz tudi primerno eksplicira kot za-
vest o dostojanstvu vsakega človeka kot enkratnega posameznika, tudi
na kolektivni ravni, torej kot (proto)nacionalno zavest, zavest o »poseb-
ni identiteti konkretne domovine in jezika«:
[H]umanizmu ne gre le za individualizem v osebni sferi, temveč tudi
v življenju večjih in manjših posebnih skupnosti. To pa so vsekakor pred-
postavke, ki so ustvarjale razmere, naklonjene delu v jeziku, ki se dotlej ni
mogel izkazati s pisanimi spomeniki. […] Domovina je, kolikor je mogo-
če presoditi in kakor je mogoče tudi pričakovati, humanistom, ki so izšli z
našega ozemlja, pomenila v glavnem pokrajino in se izražala kot kar izra-
zita zavest pokrajinske pripadnosti, naleteti je mogoče tudi na razmeroma
jasne znake zavesti o skupni slovanski rodovno-jezikovni pripadnosti […].
([1979] 2007, 19) [S] humanizmom vzniknejo v Nemčiji prvi vzgibi nacio-
nalnega gibanja in se razcveti narodnostna zavest […] Silovit izbruh doži-
vi nemško nacionalno čustvo v protirimskem in protilaškem afektu kajpa-
da z Luthrovo reformacijo. ([1985] 2007, 160–61)
Čeprav bi reformacijo lahko upravičeno opredelili kot drugačen
odgovor na isto stanje razkroja srednjeveških samoumevnosti ob
razpadanju fevdalizma in krepitvi meščanstva, pa ostaja dejstvo, da
je bil ob začetku reformacije humanizem bže v polnem razmahu in je
vsekakor tudi neposredno (prek »naravnostnih« zvez, kot se je izrazil
Slodnjak) učinkoval na nemške in sploh evropske protestantske refor-
matorje, vključno s slovenskimi.
Kajti humanizem, katerega razcvet v deželah severno od Alp je treba
postavljati tik pod konec 15. in v prvih dvoje, troje desetletij 16. stoletja, je
vsaj v tridesetih letih že postal konstitutivna izobrazbena sila na univer-
zah in učnih ustanovah. Reformatorji sami so šli bolj ali manj vsi skozi hu-
manistično inspirirano vzgojo, v naslednji generaciji je razviti humanizem
edina in brezpogojna norma. ([1984] 2007, 28)
Toda pri proizvodnji učinkov Simoniti ugotavlja tudi bistveno
razliko:
171
