Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 170
bilo je povedano
Poglavitni je bil najbrž konceptualne narave. Slovenska literarna zgo-
dovina se je […] omejevala le na spomenike literarne dejavnosti v sloven-
skem jeziku in je ob raziskovanju slovenskega pismenstva v času, pre-
den so Trubar in protestanti ustvarili temelje slovenske literature, puščala
vnemar tudi dobo evropskega renesančnega humanizma kot tistega pre-
lomnega duhovnega gibanja, ki je skupaj s spremenjenimi duhovnimi
in sploh družbenimi razmerami – kriza in postopno razkrajanje fevdal-
ne ureditve, krepitev meščanstva, zaton srednjeveškega sholasticizma ter
vznik in razmah renesanse – v temelju preobrazila duhovno podobo svo-
jega časa in ji v krčih ob rojstvu novoveškega individualizma dalo neizbri-
sen pečat. […]
Toda ker o kakem delovanju humanistov v mejah slovenskega etnične-
ga ozemlja slej ko prej ni znanega tako rekoč nič, je ob načelni in izključni
osredotočenosti na zgolj slovensko slovstvo nosilec te koncepcije slovenske
literarne in kulturne zgodovine France Kidrič najbolj pregnantno formu-
liral to načelno stališče. Ko je namreč že za tisto srednjeveško literarno
kulturo, katere nosilki sta bili latinščina in nemščina, ugotavljal, da sta bili
pri nas zelo površni in da je bila na primer latinska produkcija omejena v
glavnem na prepisovanje tujih latinskih predlog bogoslužnih in sploh teo-
loških tekstov, je implicite vključeval vanjo še obdobje poznega srednjega
veka in prvo polovico 16. stoletja, torej čas, ko bi bilo vsaj načelno mogoče
računati s kakimi humanističnimi vzgibi ali odmevi humanizma. Skrat-
ka, vsa ta kultura se mu je na Slovenskem zdela tako skromna in že kar ste-
rilna, da ji je v svoji monumentalni Zgodovini slovenskega slovstva iz let
1929–1938 posvetil pravzaprav le nekaj stavkov. Posamezni Slovenci, ki so
na tujih tleh, na Dunaju na primer, »delovali za ideale humanistov in no-
volatinsko literaturo«, so mu bili a priori nezanimivi, ker so bili po njego-
vih besedah »rodni pokrajini le zunanji okras«.
Kidrič sam je bil izrecno zavrnil drugačen koncept pojmovanja slo-
venske literarne in v njenem sklopu tudi kulturne zgodovine te dobe, ki
ga je bil postavil Anton Slodnjak. Ta je že v svojem Pregledu slovenske-
ga slovstva iz leta 1934 namenil nekaj tehtnih strani prav temu vprašanju v
poglavju z značilnim naslovom »Sledovi humanizma in renesanse na slo-
venskih tleh«. Slodnjak je govoril o znanstveni književnosti v latinskem
168
Poglavitni je bil najbrž konceptualne narave. Slovenska literarna zgo-
dovina se je […] omejevala le na spomenike literarne dejavnosti v sloven-
skem jeziku in je ob raziskovanju slovenskega pismenstva v času, pre-
den so Trubar in protestanti ustvarili temelje slovenske literature, puščala
vnemar tudi dobo evropskega renesančnega humanizma kot tistega pre-
lomnega duhovnega gibanja, ki je skupaj s spremenjenimi duhovnimi
in sploh družbenimi razmerami – kriza in postopno razkrajanje fevdal-
ne ureditve, krepitev meščanstva, zaton srednjeveškega sholasticizma ter
vznik in razmah renesanse – v temelju preobrazila duhovno podobo svo-
jega časa in ji v krčih ob rojstvu novoveškega individualizma dalo neizbri-
sen pečat. […]
Toda ker o kakem delovanju humanistov v mejah slovenskega etnične-
ga ozemlja slej ko prej ni znanega tako rekoč nič, je ob načelni in izključni
osredotočenosti na zgolj slovensko slovstvo nosilec te koncepcije slovenske
literarne in kulturne zgodovine France Kidrič najbolj pregnantno formu-
liral to načelno stališče. Ko je namreč že za tisto srednjeveško literarno
kulturo, katere nosilki sta bili latinščina in nemščina, ugotavljal, da sta bili
pri nas zelo površni in da je bila na primer latinska produkcija omejena v
glavnem na prepisovanje tujih latinskih predlog bogoslužnih in sploh teo-
loških tekstov, je implicite vključeval vanjo še obdobje poznega srednjega
veka in prvo polovico 16. stoletja, torej čas, ko bi bilo vsaj načelno mogoče
računati s kakimi humanističnimi vzgibi ali odmevi humanizma. Skrat-
ka, vsa ta kultura se mu je na Slovenskem zdela tako skromna in že kar ste-
rilna, da ji je v svoji monumentalni Zgodovini slovenskega slovstva iz let
1929–1938 posvetil pravzaprav le nekaj stavkov. Posamezni Slovenci, ki so
na tujih tleh, na Dunaju na primer, »delovali za ideale humanistov in no-
volatinsko literaturo«, so mu bili a priori nezanimivi, ker so bili po njego-
vih besedah »rodni pokrajini le zunanji okras«.
Kidrič sam je bil izrecno zavrnil drugačen koncept pojmovanja slo-
venske literarne in v njenem sklopu tudi kulturne zgodovine te dobe, ki
ga je bil postavil Anton Slodnjak. Ta je že v svojem Pregledu slovenske-
ga slovstva iz leta 1934 namenil nekaj tehtnih strani prav temu vprašanju v
poglavju z značilnim naslovom »Sledovi humanizma in renesanse na slo-
venskih tleh«. Slodnjak je govoril o znanstveni književnosti v latinskem
168
