Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 172
bilo je povedano
Poglavitno »podtalno zvezo« pa Simoniti opredeli kot subjektivizem
oz. individualizem –
[…] subjektivizem in individualizem, ki v vseh reformacijskih smereh iz-
postavlja predvsem osrednje vprašanje osebne vere, osebne odgovornosti
individua in njegovega opravičenja pred Bogom brez vsakršnih institu-
cionalnih posrednikov. Humanizem kot prvenstveno antropocentrično
gibanje literarno-filološkega značaja pa je prepričan o načelni vzgojljivosti
racionalno delujočega človeka v moralno bitje, zmožno osebno odgovor-
nega ravnanja. ([1984] 2007, 28–29)
Ta Simonitijeva ugotovitev je vsekakor pravilna – potrjujejo jo že
Luthrovi spisi, za katere so zahtevali, da se jim odpove in jih prekliče na
zaslišanju v Wormsu –, najsi se izraza pogosto uporabljata slabšalno, še
posebej subjektivizem, ki se sliši kot zavračanje ali izguba objektivnosti,
kar je (bil) vztrajni očitek katoliške strani protestantom. Izbiro tega iz-
raza bi zato Simonitiju lahko očitali kot neposrečeno. Toda »subjektivi-
zem« je tako pri humanistih kot pri protestantskih reformatorjih izha-
jal iz utemeljenega nezaupanja v nekaj, čemur bi lahko rekli oktroirana
psevdo-objektivnost. Sklepi papežev in koncilov – najsi se tičejo inter-
pretacije Pisma in verskih resnic v ožjem smislu ali družbene in politič-
ne ureditve krščanskega sveta – bi namreč teološko gledano lahko vel
jali za objektivne zgolj, kolikor bi jih dejansko omogočal in potrjeval
Sveti Duh, in bi torej bili nezmotljivi ali pa bi bili odločevalci vsaj hit-
ri, da uvidijo svojo zmoto, ko/če bi jih nanjo kdo opozoril. V Wormsu
pa je Luther v strnjeni obliki povzel, kar je več kot le impliciral v svojih
leta 1520 objavljenih spisih, namreč da to (več) niso.
Krščanski humanisti so medtem že odločno zavračali očitno cinič-
nost in hinavščino nosilcev »duhovne oblasti« (jih tudi uspešno smeši-
li) in si prizadevali za prenovo Cerkve in »krščanskega sveta« s pomočjo
antropocentrične iz-obraz-be ter družbene, cerkvene in politične uve-
ljavitve humanistično izobraženih (novih) gospodov.
Individualizem? Pri protestantskih reformatorjih? – Spet bi se lahko
nekoliko muzali, toda nemogoče je zanikati posledice razkroja samo
umevnosti srednjeveške psevdoobjektivnosti in srednjeveškega psevdo-
170
Poglavitno »podtalno zvezo« pa Simoniti opredeli kot subjektivizem
oz. individualizem –
[…] subjektivizem in individualizem, ki v vseh reformacijskih smereh iz-
postavlja predvsem osrednje vprašanje osebne vere, osebne odgovornosti
individua in njegovega opravičenja pred Bogom brez vsakršnih institu-
cionalnih posrednikov. Humanizem kot prvenstveno antropocentrično
gibanje literarno-filološkega značaja pa je prepričan o načelni vzgojljivosti
racionalno delujočega človeka v moralno bitje, zmožno osebno odgovor-
nega ravnanja. ([1984] 2007, 28–29)
Ta Simonitijeva ugotovitev je vsekakor pravilna – potrjujejo jo že
Luthrovi spisi, za katere so zahtevali, da se jim odpove in jih prekliče na
zaslišanju v Wormsu –, najsi se izraza pogosto uporabljata slabšalno, še
posebej subjektivizem, ki se sliši kot zavračanje ali izguba objektivnosti,
kar je (bil) vztrajni očitek katoliške strani protestantom. Izbiro tega iz-
raza bi zato Simonitiju lahko očitali kot neposrečeno. Toda »subjektivi-
zem« je tako pri humanistih kot pri protestantskih reformatorjih izha-
jal iz utemeljenega nezaupanja v nekaj, čemur bi lahko rekli oktroirana
psevdo-objektivnost. Sklepi papežev in koncilov – najsi se tičejo inter-
pretacije Pisma in verskih resnic v ožjem smislu ali družbene in politič-
ne ureditve krščanskega sveta – bi namreč teološko gledano lahko vel
jali za objektivne zgolj, kolikor bi jih dejansko omogočal in potrjeval
Sveti Duh, in bi torej bili nezmotljivi ali pa bi bili odločevalci vsaj hit-
ri, da uvidijo svojo zmoto, ko/če bi jih nanjo kdo opozoril. V Wormsu
pa je Luther v strnjeni obliki povzel, kar je več kot le impliciral v svojih
leta 1520 objavljenih spisih, namreč da to (več) niso.
Krščanski humanisti so medtem že odločno zavračali očitno cinič-
nost in hinavščino nosilcev »duhovne oblasti« (jih tudi uspešno smeši-
li) in si prizadevali za prenovo Cerkve in »krščanskega sveta« s pomočjo
antropocentrične iz-obraz-be ter družbene, cerkvene in politične uve-
ljavitve humanistično izobraženih (novih) gospodov.
Individualizem? Pri protestantskih reformatorjih? – Spet bi se lahko
nekoliko muzali, toda nemogoče je zanikati posledice razkroja samo
umevnosti srednjeveške psevdoobjektivnosti in srednjeveškega psevdo-
170
