Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 178
bilo je povedano
(Pfeiffer 1976: 76, 90).5 To načelo, po katerem je sveto pismo razložljivo
iz samega sebe, pa seveda pomeni, da za njegovo razumevanje niso pot-
rebne poprejšnje eksegeze, cerkvena tradicija in nauki prejšnjih stoletij.
Vsekakor je bil za Lorenza Vallo ta fideizem združljiv in skladen z nje-
govim humanizmom, z njegovo filološko kritiko in praktično filozofi-
jo, etiko. Tudi pri drugih humanistih so ugotavljali podobno razmer-
je med »studia humanitatis« in »studia divinitatis«: ne da bi zabrisovali
razlike nasproti srednjeveški religioznosti, so humanisti poudarjali, da
je jedro humanističnega pojma o človekovem dostojanstvu, o »digni-
tas hominis«, prav človekova podobnost Bogu, njegova ustvarjenost po
božji podobi. Toda izhodiščno točko odnosa do sveta transcendence je
treba iskati v območju na novo rojenega individualizma in subjektiviz-
ma v človekovi osebni vesti. Kadar se humanisti angažirajo kot kristja-
ni, se kaže njihova religija »bolj kot subjektivno prepričanje kakor pa kot
objektivno oznanilo« (Buck 1975: 31).
Namenoma smo se v tej uvodni partiji ustavili prav ob Lorenzu Valli,
kajti razvoj tekstnokritične metode je dosegel enega svojih prvih vrhov
v njegovem delu In novum testamentum adnotationes, ki jih je dal leta
1505 natisniti Erazem Rotterdamski. Omemba Erazma [25] nas tako pe-
lje do naslednje postavke, ki je bistvena za našo temo. To je razširitev
idej italijanskega humanizma iz Italije kot njegove avtohtone zarodnice
v dežele severno od Alp. Tu doživlja humanizem zlasti v nemških deže-
lah specifične modifikacije. Nemškega arhihumanista Konrada Celtisa
preveva mogočno hrepenenje po človeku, oblikovanem po novih vre-
dnostnih merilih, zazoril je čas, ko bo spet zasijalo sonce klasične lepo-
te; on in njegovi somišljeniki z Erazmom vred se čutijo neskončno su-
periorne nad poznosrednjeveškim sholastičnim okoljem. Mimogrede
– tudi to je poteza, povzeta po Italijanih, ki so po svojem samoumevanju
5 Pfeiffer (1976: 76) opozarja na zanimivo paralelo: pri Erazmu in v njegovem času
postane središče filoloških študij Novi testament, tako kot je bila aleksandrin-
ska filologija vzniknila iz eksegeze in interpretacije Homerja po znanem Aristar-
hovem načelu: razlagati Homerja iz Homerja samega, prim. Rudolf Pfeiffer, Ges
chichte der klassischen Philologie, Von den Anfängen bis zum Ende des Hellenis
mus, Reinbek bei Hamburg 1970, 258ss.; Kajetan Gantar, Začetki filološke znanos-
ti, Jezik in slovstvo 15 (1969/70), 187.
176
(Pfeiffer 1976: 76, 90).5 To načelo, po katerem je sveto pismo razložljivo
iz samega sebe, pa seveda pomeni, da za njegovo razumevanje niso pot-
rebne poprejšnje eksegeze, cerkvena tradicija in nauki prejšnjih stoletij.
Vsekakor je bil za Lorenza Vallo ta fideizem združljiv in skladen z nje-
govim humanizmom, z njegovo filološko kritiko in praktično filozofi-
jo, etiko. Tudi pri drugih humanistih so ugotavljali podobno razmer-
je med »studia humanitatis« in »studia divinitatis«: ne da bi zabrisovali
razlike nasproti srednjeveški religioznosti, so humanisti poudarjali, da
je jedro humanističnega pojma o človekovem dostojanstvu, o »digni-
tas hominis«, prav človekova podobnost Bogu, njegova ustvarjenost po
božji podobi. Toda izhodiščno točko odnosa do sveta transcendence je
treba iskati v območju na novo rojenega individualizma in subjektiviz-
ma v človekovi osebni vesti. Kadar se humanisti angažirajo kot kristja-
ni, se kaže njihova religija »bolj kot subjektivno prepričanje kakor pa kot
objektivno oznanilo« (Buck 1975: 31).
Namenoma smo se v tej uvodni partiji ustavili prav ob Lorenzu Valli,
kajti razvoj tekstnokritične metode je dosegel enega svojih prvih vrhov
v njegovem delu In novum testamentum adnotationes, ki jih je dal leta
1505 natisniti Erazem Rotterdamski. Omemba Erazma [25] nas tako pe-
lje do naslednje postavke, ki je bistvena za našo temo. To je razširitev
idej italijanskega humanizma iz Italije kot njegove avtohtone zarodnice
v dežele severno od Alp. Tu doživlja humanizem zlasti v nemških deže-
lah specifične modifikacije. Nemškega arhihumanista Konrada Celtisa
preveva mogočno hrepenenje po človeku, oblikovanem po novih vre-
dnostnih merilih, zazoril je čas, ko bo spet zasijalo sonce klasične lepo-
te; on in njegovi somišljeniki z Erazmom vred se čutijo neskončno su-
periorne nad poznosrednjeveškim sholastičnim okoljem. Mimogrede
– tudi to je poteza, povzeta po Italijanih, ki so po svojem samoumevanju
5 Pfeiffer (1976: 76) opozarja na zanimivo paralelo: pri Erazmu in v njegovem času
postane središče filoloških študij Novi testament, tako kot je bila aleksandrin-
ska filologija vzniknila iz eksegeze in interpretacije Homerja po znanem Aristar-
hovem načelu: razlagati Homerja iz Homerja samega, prim. Rudolf Pfeiffer, Ges
chichte der klassischen Philologie, Von den Anfängen bis zum Ende des Hellenis
mus, Reinbek bei Hamburg 1970, 258ss.; Kajetan Gantar, Začetki filološke znanos-
ti, Jezik in slovstvo 15 (1969/70), 187.
176
