Page 91 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 91
Stati in obstati 15(2019): 89-105
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)89-105
Cvetka Hedžet Tóth
FRIEDRICH NIETZSCHE
– MISLITI S KLADIVOM V ROKAH
Toda enkrat, v nekem močnejšem času, kot je ta trhla, vase dvomeča sedan
jost, se vendarle mora pojaviti odrešujoči človek, človek velike ljubezni in
prezira, ustvarjalni duh, ki ga njegova priganjajoča sila vedno znova odgan
ja iz vsakega ob-stranstva in onstranstva, človek, katerega samotnost bo
ljudstvo napačno razumelo, kot da beži pred dejanskostjo −: medtem ko po-
meni njegova samotnost samo njegovo zatopljenost, zakopanost, pogloblje-
nost v dejanskost, da bi enkrat, ko bo zopet prišel na svetlo, s sabo prinesel
rešitev te dejanskosti: njeno rešitev iz prekletstva, ki ga je nanjo položil do-
sedanji ideal. Ta človek prihodnosti, ki nas bo rešil tako dosedanjega ide-
ala kakor tega, kar je moralo iz njega izrasti, velikega gnusa, volje do niča,
nihilizma, ta znanilec poldneva in velike odločitve, ki bo zopet osvobodil
voljo, ki bo povrnil zemlji njen cilj in človeku njegovo upanje, ta antikrist
in antinihilist, ta premagovalec boga in niča – on mora enkrat priti …
Friedrich Nietzsche: H genealogiji morale, 1887.
Kako misli s kladivom v rokah? Tako sicer razmišlja Friedrich
Nietzsche (1844–1900), ko razbija okostenele tradicionalne oblike doje-
manja in vrednotenja, še posebej vrednotenja, ki izključuje vsak zgodo-
vinski napredek. Z miselnim kladivom (Somrak malikov ali Kako filo
zofiramo s kladivom) je Nietzsche tako udrihal in zabijal, da te glasove
slišimo še danes: ta svojevrstnež poljskega in protestantskega porekla je
kot »nepogrešljiv kalilec miru« (Jaspers [1948] 1999, 124) vendar lažne-
89
https://doi.org/10.26493/2590-9754.15(29)89-105
Cvetka Hedžet Tóth
FRIEDRICH NIETZSCHE
– MISLITI S KLADIVOM V ROKAH
Toda enkrat, v nekem močnejšem času, kot je ta trhla, vase dvomeča sedan
jost, se vendarle mora pojaviti odrešujoči človek, človek velike ljubezni in
prezira, ustvarjalni duh, ki ga njegova priganjajoča sila vedno znova odgan
ja iz vsakega ob-stranstva in onstranstva, človek, katerega samotnost bo
ljudstvo napačno razumelo, kot da beži pred dejanskostjo −: medtem ko po-
meni njegova samotnost samo njegovo zatopljenost, zakopanost, pogloblje-
nost v dejanskost, da bi enkrat, ko bo zopet prišel na svetlo, s sabo prinesel
rešitev te dejanskosti: njeno rešitev iz prekletstva, ki ga je nanjo položil do-
sedanji ideal. Ta človek prihodnosti, ki nas bo rešil tako dosedanjega ide-
ala kakor tega, kar je moralo iz njega izrasti, velikega gnusa, volje do niča,
nihilizma, ta znanilec poldneva in velike odločitve, ki bo zopet osvobodil
voljo, ki bo povrnil zemlji njen cilj in človeku njegovo upanje, ta antikrist
in antinihilist, ta premagovalec boga in niča – on mora enkrat priti …
Friedrich Nietzsche: H genealogiji morale, 1887.
Kako misli s kladivom v rokah? Tako sicer razmišlja Friedrich
Nietzsche (1844–1900), ko razbija okostenele tradicionalne oblike doje-
manja in vrednotenja, še posebej vrednotenja, ki izključuje vsak zgodo-
vinski napredek. Z miselnim kladivom (Somrak malikov ali Kako filo
zofiramo s kladivom) je Nietzsche tako udrihal in zabijal, da te glasove
slišimo še danes: ta svojevrstnež poljskega in protestantskega porekla je
kot »nepogrešljiv kalilec miru« (Jaspers [1948] 1999, 124) vendar lažne-
89
