Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 94
razprave, študije
»prešerni slavnostni sprevod dionizičnih sanjačev« (Nietzsche 1970, 112).
Postala je stvarnost, celo trajna.
»Kladivo. Kakšni morajo biti ljudje, ki vrednotijo obrnjeno? – Ljudje,
ki imajo vse lastnosti moderne duše, vendar so zadosti močni, da jih
spreminjajo v samo zdravje« (Nietzsche [1906] 1991, 507), odločno pou-
darja Nietzsche v Volji do moči. Filozofi so lahko škrati in jegulje: prvi se
skrivajo, so v ozadju, jih pa čutimo, jegulja, ta »simbolna riba filozofov«,
je izmuzljiva, stalno se ovija in zvija tako, da je niti ne moremo prijeti,
»spretno polzi čez nevarne globine; vse požre, pa je vendar ni kaj prida;
ne pogine niti zaradi močne zunanje niti notranje nesnage« (Funke 1976,
7). Takšni so filozofi zelo pogosto, kajti da bi preživeli, morajo taktizi-
rati – to je preživetveni imperativ. Nekaj malega od tega je filozofe nau-
čil Sokratov zgled in nikomur nočejo več, tako kot nekoč Sokrat, dajati
povoda, da bi se to – smrtna obsodba – še kdaj zgodilo.
Ko stopimo v Nietzschejev svet, po Bestiarium philosophicum v
Nemčiji – Nietzsche je redek primer vsekakor strupenega »nevarnega
gada« (Funke 1976, 164) –, je v tem svetu, tako kot nekoč davno pri
Martinu Lutru, vse zaznamovano s srditimi razmišljanji, še vedno in
najbolj tam, kjer Nietzsche prepozna zlo. Tudi etika po Nietzschejevi
ugotovitvi učinkuje kot tiranija dobrega, institucionalizirano zlo in celo
kot človekova protinarava. Da bi se vsaj deloma izognil onenaravljeni
etiki in njeni represivni moči, je med drugim spregovoril o imoralizmu,
kar je bila njegova temeljna naravnanost, kajti Nietzsche je poudarjal
misel, ki jo je izrekel Buda, češ da je onkraj dobrega in zlega. Toda kljub
temu »biti onkraj« Nietzscheju uspe dešifrirati marsikaj, kar tostran ni
dobro, zlo je preoblečeno v moralne cunje in pogrebniški parfum. V tem
je nedvomno Nietzschejev ritem poštenosti in v delu Onstran dobrega
in zlega preseneti z ugotovitvijo, da kar »je storjeno iz ljubezni, se zgodi
vselej onstran dobrega in zlega« (Nietzsche [1886] 1988, 81). Biti želi pov-
sem neodvisen, to pa je privilegij zelo močnih in tisti, ki kaj takega po-
skuša, »najbrž ni samo močan, temveč tudi do objestnosti predrzen« in
po naravi bojevit, zato v Ecce homo opozarja, da »napad sodi k mojim
instinktom« (Nietzsche [1908] 1989, 170) – samo tako postaneš to, kar si.
92
»prešerni slavnostni sprevod dionizičnih sanjačev« (Nietzsche 1970, 112).
Postala je stvarnost, celo trajna.
»Kladivo. Kakšni morajo biti ljudje, ki vrednotijo obrnjeno? – Ljudje,
ki imajo vse lastnosti moderne duše, vendar so zadosti močni, da jih
spreminjajo v samo zdravje« (Nietzsche [1906] 1991, 507), odločno pou-
darja Nietzsche v Volji do moči. Filozofi so lahko škrati in jegulje: prvi se
skrivajo, so v ozadju, jih pa čutimo, jegulja, ta »simbolna riba filozofov«,
je izmuzljiva, stalno se ovija in zvija tako, da je niti ne moremo prijeti,
»spretno polzi čez nevarne globine; vse požre, pa je vendar ni kaj prida;
ne pogine niti zaradi močne zunanje niti notranje nesnage« (Funke 1976,
7). Takšni so filozofi zelo pogosto, kajti da bi preživeli, morajo taktizi-
rati – to je preživetveni imperativ. Nekaj malega od tega je filozofe nau-
čil Sokratov zgled in nikomur nočejo več, tako kot nekoč Sokrat, dajati
povoda, da bi se to – smrtna obsodba – še kdaj zgodilo.
Ko stopimo v Nietzschejev svet, po Bestiarium philosophicum v
Nemčiji – Nietzsche je redek primer vsekakor strupenega »nevarnega
gada« (Funke 1976, 164) –, je v tem svetu, tako kot nekoč davno pri
Martinu Lutru, vse zaznamovano s srditimi razmišljanji, še vedno in
najbolj tam, kjer Nietzsche prepozna zlo. Tudi etika po Nietzschejevi
ugotovitvi učinkuje kot tiranija dobrega, institucionalizirano zlo in celo
kot človekova protinarava. Da bi se vsaj deloma izognil onenaravljeni
etiki in njeni represivni moči, je med drugim spregovoril o imoralizmu,
kar je bila njegova temeljna naravnanost, kajti Nietzsche je poudarjal
misel, ki jo je izrekel Buda, češ da je onkraj dobrega in zlega. Toda kljub
temu »biti onkraj« Nietzscheju uspe dešifrirati marsikaj, kar tostran ni
dobro, zlo je preoblečeno v moralne cunje in pogrebniški parfum. V tem
je nedvomno Nietzschejev ritem poštenosti in v delu Onstran dobrega
in zlega preseneti z ugotovitvijo, da kar »je storjeno iz ljubezni, se zgodi
vselej onstran dobrega in zlega« (Nietzsche [1886] 1988, 81). Biti želi pov-
sem neodvisen, to pa je privilegij zelo močnih in tisti, ki kaj takega po-
skuša, »najbrž ni samo močan, temveč tudi do objestnosti predrzen« in
po naravi bojevit, zato v Ecce homo opozarja, da »napad sodi k mojim
instinktom« (Nietzsche [1908] 1989, 170) – samo tako postaneš to, kar si.
92
