Page 92 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 92
razprave, študije
ga miru, ki nas obkroža. Mu je bil pri tem vzor Martin Luter?1 Nemška
reformacija je pokazala
energični protest zaostalih duhov, ki se še nikakor niso naveličali srednje-
veškega svetovnega nazora in so znamenja njegovega razkroja (Nietzsche
[1878] 2005, 167),
ki mu je dal duška Luter z vsem žarom resnicoljubnosti in poštenosti, celo
kot ljudska vstaja duha, poudarja Nietzsche v delu Človeško, prečloveško.
Če človek opravi svoje poslanstvo s pomočjo kladiva, je to nedvom-
no bitje, ki je močno, ima namreč lastnosti moderne duše, ki ji vse uspe
spremeniti v zdravje, hkrati pa je vse osredinjeno. Močni človek je po
Nietzscheju v Volji do moči »mogočen v instinktih močnega zdravja« in
kot tak »prebavlja svoja dejanja čisto tako kakor obroke; težki hrani je sam
kos«. Močnega človeka dela zares krepkega še nekaj, namreč to, da ga v
kakšni poglavitni stvari »vodi nedotaknjen, strog instinkt, da ne stori ni-
česar, kar mu nasprotuje, kakor tudi ničesar, kar mu ni všeč«. (Nietzsche
[1906] 1991, 507) Nietzschejeva antropologija jeze in agresivnosti je zelo
očitna in na svojstven način v delu Onstran dobrega in zlega z njo določa
razliko med vita activa in vita contemplativa, da bi še posebej poudaril vir
človekove ustvarjalnosti:
Aktiven, napadalen, samovoljen človek je še vedno sto korakov bli-
že pravičnosti kot reaktiven; zanj nikakor ni nujno, da napačno in pri-
stransko ocenjuje svoj objekt, tako kot počne, kot mora početi reaktiven
človek. Zato je agresiven človek – kot močnejši, pogumnejši, imenitnej-
ši – dejansko tudi imel v vseh časih na svoji strani svobodnejše oko, čistej-
šo vest: po drugi strani pa hitro uganemo, kdo sploh ima na vesti iznajdbo
’slabe vesti’, – človek resentimenta! (Nietzsche [1887] 1988, 261)
Jeza in srd omogočata miselno kladivo, ki ga je zaznal že pri Arthurju
Schopenhauerju in je zaradi tega izrazil celo navdušenje nad njim. V
1 Avtorica kljub drugačni praksi v reviji vztraja pri podomačenem zapisu priimka.
Tak zapis se je uveljavil zlasti pri prekmurskih evangeličanih, uporabljal pa se je tudi
v starejši strokovni literaturi, npr. v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda (1910);
uporablja ga tudi Jože Rajhman v monografiji Prva slovenska knjiga (1977). Op. ur.
90
ga miru, ki nas obkroža. Mu je bil pri tem vzor Martin Luter?1 Nemška
reformacija je pokazala
energični protest zaostalih duhov, ki se še nikakor niso naveličali srednje-
veškega svetovnega nazora in so znamenja njegovega razkroja (Nietzsche
[1878] 2005, 167),
ki mu je dal duška Luter z vsem žarom resnicoljubnosti in poštenosti, celo
kot ljudska vstaja duha, poudarja Nietzsche v delu Človeško, prečloveško.
Če človek opravi svoje poslanstvo s pomočjo kladiva, je to nedvom-
no bitje, ki je močno, ima namreč lastnosti moderne duše, ki ji vse uspe
spremeniti v zdravje, hkrati pa je vse osredinjeno. Močni človek je po
Nietzscheju v Volji do moči »mogočen v instinktih močnega zdravja« in
kot tak »prebavlja svoja dejanja čisto tako kakor obroke; težki hrani je sam
kos«. Močnega človeka dela zares krepkega še nekaj, namreč to, da ga v
kakšni poglavitni stvari »vodi nedotaknjen, strog instinkt, da ne stori ni-
česar, kar mu nasprotuje, kakor tudi ničesar, kar mu ni všeč«. (Nietzsche
[1906] 1991, 507) Nietzschejeva antropologija jeze in agresivnosti je zelo
očitna in na svojstven način v delu Onstran dobrega in zlega z njo določa
razliko med vita activa in vita contemplativa, da bi še posebej poudaril vir
človekove ustvarjalnosti:
Aktiven, napadalen, samovoljen človek je še vedno sto korakov bli-
že pravičnosti kot reaktiven; zanj nikakor ni nujno, da napačno in pri-
stransko ocenjuje svoj objekt, tako kot počne, kot mora početi reaktiven
človek. Zato je agresiven človek – kot močnejši, pogumnejši, imenitnej-
ši – dejansko tudi imel v vseh časih na svoji strani svobodnejše oko, čistej-
šo vest: po drugi strani pa hitro uganemo, kdo sploh ima na vesti iznajdbo
’slabe vesti’, – človek resentimenta! (Nietzsche [1887] 1988, 261)
Jeza in srd omogočata miselno kladivo, ki ga je zaznal že pri Arthurju
Schopenhauerju in je zaradi tega izrazil celo navdušenje nad njim. V
1 Avtorica kljub drugačni praksi v reviji vztraja pri podomačenem zapisu priimka.
Tak zapis se je uveljavil zlasti pri prekmurskih evangeličanih, uporabljal pa se je tudi
v starejši strokovni literaturi, npr. v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda (1910);
uporablja ga tudi Jože Rajhman v monografiji Prva slovenska knjiga (1977). Op. ur.
90
