Page 93 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 93
cvetka hedžet tÓTH
delu H genealogiji morale mu tudi priznava, da kljub jezi ostaja dob-
re volje, saj je Schopenhauer po njegovem imel to izjemno lastnost, da
je jezo vedno znal usmerjati pozitivno in konstruktivno, kajti »njegova
jeza je bila, tako kot pri antičnih kinikih, njegovo okrepčilo, okrevanje,
njegovo plačilo, njegov remedium proti gnusu, njegova sreča« (Nietzsche
[1887] 1988, 292). Skratka, Schopenhauerjeva jeza nikakor ni učinkova-
la samodestruktivno, tudi je ni uporabljal v smislu samoizjedanja. Tak
odnos mu je po Nietzschejevem uvidu pomagal, da si je izboril izjemno
mesto znotraj nemške filozofije. Nietzsche jo je v knjigi Volja do moči
izrazil s temi besedami:
Nemška filozofija kot celota − Leibniz, Kant, Hegel, Schopenhauer,
da naštejem samo veličine − je najtemeljitejša vrsta romantike in domo-
tožja, kar jih je bilo do zdaj: hrepenenje po najboljšem, kar je kdaj bilo.
(N ietzsche [1906] 1991, 239)
Duh, ki Nietzscheja usmerja, nikakor ni zanikujoči duh, in Nietzsche
je veseli glasnik, kajti zavedal se je, da z njim resnica stopa v boj s stoletja
trajajočo lažjo. Zelo svojevrsten jezik in izražanje, ki trajno privlačita zara-
di svoje drugačnosti, in oboje skrajno občutljivo odkriva poštenost, seveda
tam, kjer je. Tako je po njegovem Kant »prav tako kot Luter in Leibniz le
cokla več znotraj nemškega ritma poštenosti« (Nietzsche [1895] 1989, 279),
celo »evropske intelektualne poštenosti« ([1895] 1989, 254). K temu ritmu
poštenosti spada vsekakor to, da vera ni izrojena v nasprotje življenja. Če
»težišča življenja ne položimo v življenje, marveč v ’onstranstvo’ – v nič«,
potem življenju težišče tudi odvzemamo ([1895] 1989, 318), in Bog je »izro-
jen v nasprotje življenja, namesto da bi bil njegovo oznanilo«. S tem je Bog
kot »formula za vsakršno obrekovanje ’tostranstva’« ([1895] 1989, 287), to
formulo pa Nietzsche v Antikristu silovito razbija. Kot da bi dionizično z
vso svojo prasilovitostjo razbijalo vse, kar nasprotuje življenju – in življenje
naj živi, ne pa hira. Že v svojem mladostnem delu iz leta 1872 Rojstvo tra
gedije iz duha glasbe je Nietzsche v nemški reformaciji videl, kako »globo-
ko, tako pogumno in tako polno duha, tako zanesenjaško dobro in nežno
je zvenel Lutrov koral kot prvi dionizično vabeči klic, ki se glasi iz zaraš-
čenega grmovja v pričakovanju pomladi« in ta pomlad je tudi prišla kot
91
delu H genealogiji morale mu tudi priznava, da kljub jezi ostaja dob-
re volje, saj je Schopenhauer po njegovem imel to izjemno lastnost, da
je jezo vedno znal usmerjati pozitivno in konstruktivno, kajti »njegova
jeza je bila, tako kot pri antičnih kinikih, njegovo okrepčilo, okrevanje,
njegovo plačilo, njegov remedium proti gnusu, njegova sreča« (Nietzsche
[1887] 1988, 292). Skratka, Schopenhauerjeva jeza nikakor ni učinkova-
la samodestruktivno, tudi je ni uporabljal v smislu samoizjedanja. Tak
odnos mu je po Nietzschejevem uvidu pomagal, da si je izboril izjemno
mesto znotraj nemške filozofije. Nietzsche jo je v knjigi Volja do moči
izrazil s temi besedami:
Nemška filozofija kot celota − Leibniz, Kant, Hegel, Schopenhauer,
da naštejem samo veličine − je najtemeljitejša vrsta romantike in domo-
tožja, kar jih je bilo do zdaj: hrepenenje po najboljšem, kar je kdaj bilo.
(N ietzsche [1906] 1991, 239)
Duh, ki Nietzscheja usmerja, nikakor ni zanikujoči duh, in Nietzsche
je veseli glasnik, kajti zavedal se je, da z njim resnica stopa v boj s stoletja
trajajočo lažjo. Zelo svojevrsten jezik in izražanje, ki trajno privlačita zara-
di svoje drugačnosti, in oboje skrajno občutljivo odkriva poštenost, seveda
tam, kjer je. Tako je po njegovem Kant »prav tako kot Luter in Leibniz le
cokla več znotraj nemškega ritma poštenosti« (Nietzsche [1895] 1989, 279),
celo »evropske intelektualne poštenosti« ([1895] 1989, 254). K temu ritmu
poštenosti spada vsekakor to, da vera ni izrojena v nasprotje življenja. Če
»težišča življenja ne položimo v življenje, marveč v ’onstranstvo’ – v nič«,
potem življenju težišče tudi odvzemamo ([1895] 1989, 318), in Bog je »izro-
jen v nasprotje življenja, namesto da bi bil njegovo oznanilo«. S tem je Bog
kot »formula za vsakršno obrekovanje ’tostranstva’« ([1895] 1989, 287), to
formulo pa Nietzsche v Antikristu silovito razbija. Kot da bi dionizično z
vso svojo prasilovitostjo razbijalo vse, kar nasprotuje življenju – in življenje
naj živi, ne pa hira. Že v svojem mladostnem delu iz leta 1872 Rojstvo tra
gedije iz duha glasbe je Nietzsche v nemški reformaciji videl, kako »globo-
ko, tako pogumno in tako polno duha, tako zanesenjaško dobro in nežno
je zvenel Lutrov koral kot prvi dionizično vabeči klic, ki se glasi iz zaraš-
čenega grmovja v pričakovanju pomladi« in ta pomlad je tudi prišla kot
91
