Page 96 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XV (2019), številka 29, ISSN 2590-9754
P. 96
razprave, študije
vsaka beseda doživeta, globoka, notranja; ne manjka najbolj bolečih stva-
ri, notri so besede, ki so kar krvoločne. Vendar nad vsem veje veter velike
svobode; še rana ne deluje kot ugovor. (Nietzsche [1908] 1989, 216)
Z divjo mislijo – »’divji’ človek« ali moralno izraženo: srdit človek – je
nakazan po njegovem obrat, »vrnitev k naravi« (Nietzsche [1906] 1991,
384), ki bi lahko pomenil njeno obnovo, namreč obnovo v pomenu po-
novne prisvojitve tega, kar je kultura − vsaj zahodna − v imenu napredka
iz zgodovine izrinila in priznavala v primerjavi z duhom za manjvred-
no, človeka pa podvojila v medsebojno sovražni odnos duh−telo, ki je z
vsem prepoveličal onstranstvo, večnost, neskončnost in nesmrtnost ter
vse te povzdignil v zanikanje življenja.
Nujno je narediti preboj. Nietzsche izrecno opozarja, da mu gre za
prihodnost, namreč za »vzvišeno pravico do prihodnosti« (Nietzsche
[1908] 1989, 156). Kje se začne ta pravica? Samo pri realnosti sami in
v njej, tako da ji damo tisto veljavo, ki ji gre: zato je treba sesuti idea-
le, ki ponotranjajo zlagano realnost. Tako Nietzsche v delu Ecce homo
meni, da je »veseli glasnik« ([1908] 1989, 260), to je Nietzsche kot vzgo-
jitelj, ki nas še danes vzgaja s prezirom do etike, ki je utelešena volja
do laži, ki zanika življenje in mu jemlje njegove najbolj vitalne moči −
skratka do etike, ki končuje v nasprotovanje življenju in je dekadentna.
Nikakršna etika več kot obrekovanje življenja in čaščenje nesmrtnosti,
kajti: »Človek drago plačuje nesmrtnost: zanjo že živ po večkrat umre«
([1908] 1989, 236−237).
Nietzsche od etike pričakuje, da bo pristno oznanilo življenja, kar
njegov večni da. Gre za zelo zgovorno etiko, celo glasno, in vsekakor to
ni kakšna etika molka, še manj etika ignorance. Nietzsche v delu O pri
hodnosti naših izobraževalnih ustanov zato vidi smisel izobraževanja v
tem, da institucija, ki izobražuje, mladega človeka ne odteguje naravi:
»Ne zmotite njegovega naivnega, zaupanja polnega, tako rekoč osebno
neposrednega odnosa do narave«. Ohranjati odnos do narave pomeni
negovati naivno metafiziko, kajti
gozd in pečina, nevihta, jastreb, posamezni cvetovi, metulj, livada, poboč
je govorijo vsak v svojem jeziku, v njih se mora, kakor v neštetih razmeta-
94
vsaka beseda doživeta, globoka, notranja; ne manjka najbolj bolečih stva-
ri, notri so besede, ki so kar krvoločne. Vendar nad vsem veje veter velike
svobode; še rana ne deluje kot ugovor. (Nietzsche [1908] 1989, 216)
Z divjo mislijo – »’divji’ človek« ali moralno izraženo: srdit človek – je
nakazan po njegovem obrat, »vrnitev k naravi« (Nietzsche [1906] 1991,
384), ki bi lahko pomenil njeno obnovo, namreč obnovo v pomenu po-
novne prisvojitve tega, kar je kultura − vsaj zahodna − v imenu napredka
iz zgodovine izrinila in priznavala v primerjavi z duhom za manjvred-
no, človeka pa podvojila v medsebojno sovražni odnos duh−telo, ki je z
vsem prepoveličal onstranstvo, večnost, neskončnost in nesmrtnost ter
vse te povzdignil v zanikanje življenja.
Nujno je narediti preboj. Nietzsche izrecno opozarja, da mu gre za
prihodnost, namreč za »vzvišeno pravico do prihodnosti« (Nietzsche
[1908] 1989, 156). Kje se začne ta pravica? Samo pri realnosti sami in
v njej, tako da ji damo tisto veljavo, ki ji gre: zato je treba sesuti idea-
le, ki ponotranjajo zlagano realnost. Tako Nietzsche v delu Ecce homo
meni, da je »veseli glasnik« ([1908] 1989, 260), to je Nietzsche kot vzgo-
jitelj, ki nas še danes vzgaja s prezirom do etike, ki je utelešena volja
do laži, ki zanika življenje in mu jemlje njegove najbolj vitalne moči −
skratka do etike, ki končuje v nasprotovanje življenju in je dekadentna.
Nikakršna etika več kot obrekovanje življenja in čaščenje nesmrtnosti,
kajti: »Človek drago plačuje nesmrtnost: zanjo že živ po večkrat umre«
([1908] 1989, 236−237).
Nietzsche od etike pričakuje, da bo pristno oznanilo življenja, kar
njegov večni da. Gre za zelo zgovorno etiko, celo glasno, in vsekakor to
ni kakšna etika molka, še manj etika ignorance. Nietzsche v delu O pri
hodnosti naših izobraževalnih ustanov zato vidi smisel izobraževanja v
tem, da institucija, ki izobražuje, mladega človeka ne odteguje naravi:
»Ne zmotite njegovega naivnega, zaupanja polnega, tako rekoč osebno
neposrednega odnosa do narave«. Ohranjati odnos do narave pomeni
negovati naivno metafiziko, kajti
gozd in pečina, nevihta, jastreb, posamezni cvetovi, metulj, livada, poboč
je govorijo vsak v svojem jeziku, v njih se mora, kakor v neštetih razmeta-
94
