Page 104 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 104
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Uvod
Kitara je v sodobnosti zelo razširjen glasbeni instrument tako med poklicnimi kot tudi
glasbeniki amaterji. Zaradi svoje vsestranskosti je pogosto zastopana v klasièni in tudi v
razliènih zvrsteh popularne glasbe, kjer se pojavlja kot solistièno ali spremljevalno
glasbilo. Razvoj kitare je potekal skozi razlièna zgodovinska obdobja in se nadaljuje tudi v
sodobnosti. Nanj so vezane številne kitarske šole in uèbeniška gradiva, ki nastajajo vse od
16. stoletja naprej. V 16. stoletju so na Pirenejskem polotoku izšle prve zbirke skladb
oziroma metode, v katerih so bili podani navodila in napotki za igranje kitare. V Španiji,
kjer je v tem obdobju prednjaèila vihuela, je bila veèina skladb za kitaro objavljena skupaj
z deli za vihuelo.1 Alonso Mudarra (pribl. 1510–1580) je leta 1546 v Sevili izdal zbirko
Tres libros de música en cifra para vihuela … y algunas fantasias para guitarra, v kateri
je poleg skladb za vihuelo objavljenih tudi šest solov za štiri–strunsko kitaro.2 Guitarra
española y Vandola de Cinco Ordenes y de Quatro Juana Carlosa Amata (1572–1642) je
prva znana metoda za kitaro s petimi dvojnimi strunami, ki vsebuje tudi krajše poglavje z
razlago za kitaro s štirimi dvojnimi strunami. Delo je prviè izšlo v Barceloni leta 1596,
druga in tretja izdaja pa leta 1627 v Léridi oziroma leta 1639 v Valenciji.3 V 17. in 18.
stoletju je izšlo nekaj metod za uèenje kitare s petimi oziroma šestimi dvojnimi strunami.
Med njimi tudi Explicación para tocar la guitarra de punteado, por música o sifra y
reglas útiles para acompañar la parte del bajo Juana Antonia Vargasa y Guzmána, kjer so
podana navodila za igranje kitare s šestimi dvojnimi strunami, hkrati pa vsebuje tudi opis
kitar s šestimi dvojnimi strunami in dvanajstimi preèkami.4 Leta1799 je Fernando
Ferandiere v Madridu izdal svojo šolo Arte de tocar la guitarra española por música, ki je
hkrati tudi prva šola z napotki za uèenje igranja z not kot preferenco proti igranju s
simboli. V knjigi je opis kitare s šestimi dvojnimi strunami in sedemnajstimi preèkami.5
Konec 18. stoletja se pojavijo kitare s šestimi enojnimi strunami, ki so zasenèile vse
dotedanje tipe kitar.6 V prvi polovici 19. stoletja je tako v Parizu izšlo nekaj kvalitetnih
uèbenikov kitarskih klasikov, kot so Méthode complète pour guitare Fernanda Carullija
(1770–1841),7 Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor Fernanda Sora(1778–1839),8
Method for The Guitar Matea Carcassija (1792–1853)9 in drugi, po katerih so se pri
pisanju svojih uèbenikov za kitaro zgledovali tudi nekateri slovenski avtorji. Za nov
mejnik v razvoju kitare je okrog leta 1850 poskrbel Antonio de Torres Jurado, ki je izdelal
kitaro, katere mere so skoraj enake današnjim. Standardiziral je dol ino strune od sedla do
kobilice, nov naèin ojaèitve zvoène plošèe pa je omogoèal veèjo odzivnost in trdnost kitar
1 James James Tyler in Paul Sparks, The Guitar and Its Music from the Renaissance to the Classical Era,
New York: Oxford University Press, 2009, str. 13.
2 Prav tam, str. 8.
3 Alexander Bellow, The Illustrated History of the Guitar, New York: Franco Colombo Publications, 1970,
str. 66.
4 James Tyler in Paul Sparks, The Guitar and Its Music from the Renaissance to the Classical Era, n. d., str.
214.
5 Frederic V. Grunfeld, The Art and Times of the Guitar, New York: The Macmillan Company, 1969, str.
140.
6 Tom Evans in Mary A. Evans, Guitars : music, history, construction and players : from the Renaissance to
rock, n. d., str. 40.
7 Maurice J. Summerfield, The Classical Guitar-Its Evolution and Its Players Since 1800, n. d., str. 81.
8 Branislav Rauter, Skladatelj, kitarist in kitarski pedagog Fernando Sor, diplomsko delo, Maribor::
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2012, str. 70.
9 Frederic V. Grunfeld, The Art and Times of the Guitar, n. d., str. 194.
104
Uvod
Kitara je v sodobnosti zelo razširjen glasbeni instrument tako med poklicnimi kot tudi
glasbeniki amaterji. Zaradi svoje vsestranskosti je pogosto zastopana v klasièni in tudi v
razliènih zvrsteh popularne glasbe, kjer se pojavlja kot solistièno ali spremljevalno
glasbilo. Razvoj kitare je potekal skozi razlièna zgodovinska obdobja in se nadaljuje tudi v
sodobnosti. Nanj so vezane številne kitarske šole in uèbeniška gradiva, ki nastajajo vse od
16. stoletja naprej. V 16. stoletju so na Pirenejskem polotoku izšle prve zbirke skladb
oziroma metode, v katerih so bili podani navodila in napotki za igranje kitare. V Španiji,
kjer je v tem obdobju prednjaèila vihuela, je bila veèina skladb za kitaro objavljena skupaj
z deli za vihuelo.1 Alonso Mudarra (pribl. 1510–1580) je leta 1546 v Sevili izdal zbirko
Tres libros de música en cifra para vihuela … y algunas fantasias para guitarra, v kateri
je poleg skladb za vihuelo objavljenih tudi šest solov za štiri–strunsko kitaro.2 Guitarra
española y Vandola de Cinco Ordenes y de Quatro Juana Carlosa Amata (1572–1642) je
prva znana metoda za kitaro s petimi dvojnimi strunami, ki vsebuje tudi krajše poglavje z
razlago za kitaro s štirimi dvojnimi strunami. Delo je prviè izšlo v Barceloni leta 1596,
druga in tretja izdaja pa leta 1627 v Léridi oziroma leta 1639 v Valenciji.3 V 17. in 18.
stoletju je izšlo nekaj metod za uèenje kitare s petimi oziroma šestimi dvojnimi strunami.
Med njimi tudi Explicación para tocar la guitarra de punteado, por música o sifra y
reglas útiles para acompañar la parte del bajo Juana Antonia Vargasa y Guzmána, kjer so
podana navodila za igranje kitare s šestimi dvojnimi strunami, hkrati pa vsebuje tudi opis
kitar s šestimi dvojnimi strunami in dvanajstimi preèkami.4 Leta1799 je Fernando
Ferandiere v Madridu izdal svojo šolo Arte de tocar la guitarra española por música, ki je
hkrati tudi prva šola z napotki za uèenje igranja z not kot preferenco proti igranju s
simboli. V knjigi je opis kitare s šestimi dvojnimi strunami in sedemnajstimi preèkami.5
Konec 18. stoletja se pojavijo kitare s šestimi enojnimi strunami, ki so zasenèile vse
dotedanje tipe kitar.6 V prvi polovici 19. stoletja je tako v Parizu izšlo nekaj kvalitetnih
uèbenikov kitarskih klasikov, kot so Méthode complète pour guitare Fernanda Carullija
(1770–1841),7 Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor Fernanda Sora(1778–1839),8
Method for The Guitar Matea Carcassija (1792–1853)9 in drugi, po katerih so se pri
pisanju svojih uèbenikov za kitaro zgledovali tudi nekateri slovenski avtorji. Za nov
mejnik v razvoju kitare je okrog leta 1850 poskrbel Antonio de Torres Jurado, ki je izdelal
kitaro, katere mere so skoraj enake današnjim. Standardiziral je dol ino strune od sedla do
kobilice, nov naèin ojaèitve zvoène plošèe pa je omogoèal veèjo odzivnost in trdnost kitar
1 James James Tyler in Paul Sparks, The Guitar and Its Music from the Renaissance to the Classical Era,
New York: Oxford University Press, 2009, str. 13.
2 Prav tam, str. 8.
3 Alexander Bellow, The Illustrated History of the Guitar, New York: Franco Colombo Publications, 1970,
str. 66.
4 James Tyler in Paul Sparks, The Guitar and Its Music from the Renaissance to the Classical Era, n. d., str.
214.
5 Frederic V. Grunfeld, The Art and Times of the Guitar, New York: The Macmillan Company, 1969, str.
140.
6 Tom Evans in Mary A. Evans, Guitars : music, history, construction and players : from the Renaissance to
rock, n. d., str. 40.
7 Maurice J. Summerfield, The Classical Guitar-Its Evolution and Its Players Since 1800, n. d., str. 81.
8 Branislav Rauter, Skladatelj, kitarist in kitarski pedagog Fernando Sor, diplomsko delo, Maribor::
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 2012, str. 70.
9 Frederic V. Grunfeld, The Art and Times of the Guitar, n. d., str. 194.
104
