Page 150 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 150
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Uvod
Za nas Slovence je posebej znaèilno, da smo poleg umetnega veèglasja – po neki notranji
paradigmi – gojili tudi veèglasno ljudsko petje.1 Dokumentirano smo temu prièa zadnjih
par sto let, sega pa še dlje nazaj. Antropološki uvidi uèijo, da noben dru beni pojav ne
iznikne iz niè, marveè se razvije iz predhodnjih pripravljalnih stopenj tudi po poteh
medkulturne osmoze. Èeprav smo v evropskem prostoru na podroèju umetne glasbe – vse
od polovice srednjega veka, še moèneje pa od renesanse naprej – nenehno razvijali
veèglasno glasbo, kar je v zgodovini èloveštva izjemen pojav, je ljudsko veèglasje v glasbi
drugod po Evropi dejansko bolj izjema kot redkost. Iz stališèa današnje in pretekle
zgodovine bi lahko rekli, da je Slovencem sozvoèje prirojeno, dano v zibelko.2 Zakaj in
kako smo razvili to umetelnost, da sestavljamo razliène zvoke in glasove v enotno
sozvoèje, bo ostalo zavito v skrivnost èasov. S tem smo se dotaknili v tej razpravi
kljuènega pojma, ‘harmonija’.
Beseda ‘harmonija’, ki nam v glasbi danes pomeni predvsem uèni predmet na
konservatorijih in glasbenih akademijah, ima razvejane in globoke korenine. Èasovno,
pomensko in glede na uporabo je ta pojem prehodil zavidljivo dolgo pot: vse od prvih
zaèetkov evropske civilizacije do danes, preden se je premoèno zasidral tudi v glasbi,
èeprav niti tukaj povsem izkljuèno. Malokateri izraz se lahko pohvali s takšno tradicijo.
200-letnica javnega glasbenega šolstva v Sloveniji je lepa prilo nost, da se dotaknemo
tudi tega vprašanja. Uvodoma bomo na kratko pregledali terminološko pot kljuènega
pojma ‘harmonija’ vse do tistega pomena, ki se je šele proti srednini 19. stoletja dokonèno
ugnezdil kot teoretièni in uèbeniški kompozicijski pojem. Kaj je ‘harmonija’, bi danes
zlahka odgovoril vsak dijak konservatorija. Na izust bi naštel vsaj kakšen uèbenik, po
katerem ga uvajajo v to glasbeno disciplino, saj tudi v Sloveniji e poldrugo stoletje
sreèujemo nekaj piscev uèbenikov harmonije. Pomembno pa je vedeti, da ista beseda
‘harmonija’ ni vedno pomenila oz. oznaèevala istih stvari ali pojavov. Quis bene distinguit
bene iudicat ali tudi bene docet, kdor dobro razlikuje, dobro sodi oz. uèí, pravi stari
latinski rek. Razlikovati vsaj v grobih obrisih korenine in razvejanost antiènega izraza
‘harmonia’, poznati nekatere njegove premene v evropski zgodovini ipd. pa bo koristno
za vsakogar, kdor se ali poklicno poglablja v glasbo ali pa si le – iz samospoštovanja – eli,
da bi bil izobra en tudi na tem podroèju.
Od ‘Harmonia’ do traktatov harmonije – oris in terminološko-pojmovni uvidi
Danes ni veè samoumevno, da izraz ‘harmonia’ – terminološko in kot pojem – spada v
samo jedro zahodne civilizacije, ki se je v naši predzgodovini navdihovala pri starih
1 Zmaga Kumer, ena najtemeljitejših poznavalk slovenskega ljudskega glasbenega izroèila, trdi:
»Enoglasja v resnici na Slovenskem skoraj ne poznamo.« Kumer Z., Pesem slovenske de ele (1975, str.
101). Veè o tem v: Florjanc I., Pomenskost slovenskega fantovskega petja – Premise k iskanju prvin
slovenske identitete. Kuret, P. (ur.)“Glasba za dru abne prilo nosti” – glasba za razvedrilo, glasba za
vsak dan, Ljubljana, Festival Ljubljana, 2007, str. 47–67.
2 »Ljudsko štiriglasno petje ni posnetek umetnega zborovskega štiriglasja, ki je bilo pri nas razmahnjeno
pred pribli no sto leti [razprava tiskana l. 1975!], marveè je starejše … starosvetno.« Z. Kumer, prav tam,
str. 102.
150
Uvod
Za nas Slovence je posebej znaèilno, da smo poleg umetnega veèglasja – po neki notranji
paradigmi – gojili tudi veèglasno ljudsko petje.1 Dokumentirano smo temu prièa zadnjih
par sto let, sega pa še dlje nazaj. Antropološki uvidi uèijo, da noben dru beni pojav ne
iznikne iz niè, marveè se razvije iz predhodnjih pripravljalnih stopenj tudi po poteh
medkulturne osmoze. Èeprav smo v evropskem prostoru na podroèju umetne glasbe – vse
od polovice srednjega veka, še moèneje pa od renesanse naprej – nenehno razvijali
veèglasno glasbo, kar je v zgodovini èloveštva izjemen pojav, je ljudsko veèglasje v glasbi
drugod po Evropi dejansko bolj izjema kot redkost. Iz stališèa današnje in pretekle
zgodovine bi lahko rekli, da je Slovencem sozvoèje prirojeno, dano v zibelko.2 Zakaj in
kako smo razvili to umetelnost, da sestavljamo razliène zvoke in glasove v enotno
sozvoèje, bo ostalo zavito v skrivnost èasov. S tem smo se dotaknili v tej razpravi
kljuènega pojma, ‘harmonija’.
Beseda ‘harmonija’, ki nam v glasbi danes pomeni predvsem uèni predmet na
konservatorijih in glasbenih akademijah, ima razvejane in globoke korenine. Èasovno,
pomensko in glede na uporabo je ta pojem prehodil zavidljivo dolgo pot: vse od prvih
zaèetkov evropske civilizacije do danes, preden se je premoèno zasidral tudi v glasbi,
èeprav niti tukaj povsem izkljuèno. Malokateri izraz se lahko pohvali s takšno tradicijo.
200-letnica javnega glasbenega šolstva v Sloveniji je lepa prilo nost, da se dotaknemo
tudi tega vprašanja. Uvodoma bomo na kratko pregledali terminološko pot kljuènega
pojma ‘harmonija’ vse do tistega pomena, ki se je šele proti srednini 19. stoletja dokonèno
ugnezdil kot teoretièni in uèbeniški kompozicijski pojem. Kaj je ‘harmonija’, bi danes
zlahka odgovoril vsak dijak konservatorija. Na izust bi naštel vsaj kakšen uèbenik, po
katerem ga uvajajo v to glasbeno disciplino, saj tudi v Sloveniji e poldrugo stoletje
sreèujemo nekaj piscev uèbenikov harmonije. Pomembno pa je vedeti, da ista beseda
‘harmonija’ ni vedno pomenila oz. oznaèevala istih stvari ali pojavov. Quis bene distinguit
bene iudicat ali tudi bene docet, kdor dobro razlikuje, dobro sodi oz. uèí, pravi stari
latinski rek. Razlikovati vsaj v grobih obrisih korenine in razvejanost antiènega izraza
‘harmonia’, poznati nekatere njegove premene v evropski zgodovini ipd. pa bo koristno
za vsakogar, kdor se ali poklicno poglablja v glasbo ali pa si le – iz samospoštovanja – eli,
da bi bil izobra en tudi na tem podroèju.
Od ‘Harmonia’ do traktatov harmonije – oris in terminološko-pojmovni uvidi
Danes ni veè samoumevno, da izraz ‘harmonia’ – terminološko in kot pojem – spada v
samo jedro zahodne civilizacije, ki se je v naši predzgodovini navdihovala pri starih
1 Zmaga Kumer, ena najtemeljitejših poznavalk slovenskega ljudskega glasbenega izroèila, trdi:
»Enoglasja v resnici na Slovenskem skoraj ne poznamo.« Kumer Z., Pesem slovenske de ele (1975, str.
101). Veè o tem v: Florjanc I., Pomenskost slovenskega fantovskega petja – Premise k iskanju prvin
slovenske identitete. Kuret, P. (ur.)“Glasba za dru abne prilo nosti” – glasba za razvedrilo, glasba za
vsak dan, Ljubljana, Festival Ljubljana, 2007, str. 47–67.
2 »Ljudsko štiriglasno petje ni posnetek umetnega zborovskega štiriglasja, ki je bilo pri nas razmahnjeno
pred pribli no sto leti [razprava tiskana l. 1975!], marveè je starejše … starosvetno.« Z. Kumer, prav tam,
str. 102.
150
