Page 155 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 155
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
traktata v rokah.)16 Na tem mestu lahko mimogrede opozorimo na navidezno rabo
sinonimij dveh razliènih izrazov concentus in melodia za isti pojem harmonia. Vendar je
Gaffurio vedno tudi v tem zelo natanèen, na kar veèkrat kar sam opozori.17
S tem Gaffurijevim premislekom so bili podani pogoji za novo razumevanje
harmonsko-akordiènih pojavov v glasbi. Lahko reèemo, da se je tu zgodilo miselno
spoèetje harmonije. Rojstvo se bo namreè dogajalo stoletje kasneje, zaèenši z Zarlinom
(1517–1590), ki na pogosto citiranem 31. poglavju traktata L’istituzioni armoniche
(1589) spregovori o »divisio harmonica« (ta mu pomeni durov trozvok c-e-g), in o
»divisio arithmetica« (ta mu pomeni molov trizvok d-f-a). Oboje ponazori z notnim
primerom, ki ga v besedilu obširneje razlo i in zakljuèi takole: »E da questa varieta
dipende tutta la diversita e la perfezione dell’armonie; conciosia che e neccessario (come
diro altrove [=cap. 58, op. I.F.]) che nella composizione perfetta si ritrovino sempre in atto
la quinta e la terza over le sue replicate.«18 Vendar Zarlino tega svojega uvida ni razvil do
konca enako kot njegov predhodnik Gaffurio. Èeprav je bil pri obema od tukaj naprej
samo še korak do moderne teorije akordov, pa tako Gaffurio kot Zarlino še vedno ostajata
pri starem nazoru teorije intervalov, ki npr. terce ali sekste ipd. še ni obravnavala kot
enovito celoto. Posledièno tudi akorda ne. Velika terca je bila še dolgo izra ena kot
‘ditonus‘, ‘dva cela tona’, in zato poimenovan tudi kot ‘tertia perfecta‘, popolna terca.
Mala terca pa iz enega celega in enega pol tona (semiditonus) in zato imenovana ‘tertia
imperfecta‘. Podobno so sestavili seksto iz kvinte in enega celega tona (sexta perfecta) ali
pa iz kvinte in poltona (sexta imperfecta).19 Ne smemo pozabiti, da je še malo pred tem –
npr. v èasu Walterja Odingtona (pred 1298–po 1316) terca bila konsonanca, velika in mala
seksta pa še vedno disonanci.
16 Napake pri MMGju kot C. Dahlhausu izvirajo iz copy-paste metode citiranja. Ravno to Gaffurijevo mesto
napaèno citira tako Dalhaus C., Untersuchungen über die Entstehung der harmonischen Tonalität,
Kassel: Bärenreiter, 1968, str. 20. Dahlhaus to mesto (z ozirom na dejanski citat) napaèno pripisuje
Gaffurijevemu dvajset let mlajšemu traktatu Practica musice (1496), citat pa, kot smo navedli, je dejansko
navzoè v traktatu De Harmonia Musicorum Instrumentorum Opus iz leta 1518. Ka e, da je napako
povzroèilo Dahlhausovo nepreverjeno copy-paste povzemanje (brez navedka!) citata iz èlanka Harmonie
v MGG 1956, kjer pa avtor èlanka Heinrich Hüschen ravno tako zagreši isto napako. Prim. Hüschen H.,
Harmonie, MGG 1956, Sachteil 5, stolpec 1612. Oba (najprej Hüschen za niim pa Dahlhaus) sta odvisna
od H. Riemanna, Geschichte der Musikteorie im IX.-XIX. Jarhrhundert, Leipzig, 1898, str 324sl..
Dahlhaus je v svoji razpravi ves èas do Riemanna zelo kritièen. Ka e pa, da sta eden ali drugi ali kar oba to
mesto površno prebrala oz. spregledala, da na tem mestu Riemann navede drugi spis izrecno takole:
»Freilich zieht er sich in der genannten Schrift v. J. 1518 vorsichtig…«. Dahlhaus- Hüschenovo
soodvisnost od Riemanna pa dokazuje napaèno navajanje naslova Gaffurijevega traktata Practica musice
(1496), saj ga vsi po vrsti – zaèenši z H. Riemannom (istotam str. 323) – navajajo napaèno kot Musica
practica. S tem smo pojasnili tudi genealogijo napaènega citata v vrsti Dahlhaus- Hüschen-Riemann, s
tem pa tudi odvisnost obeh (Dahlhaus- Hüschen) od Riemanna; èeprav tega izrecno nista navedla, je
oèitno, da nista imela v rokah Gaffurijevega besedila.
17 Pouèno je tudi jasno opozorilo na “napaèno mnenje” (Hinc falso sunt arbitrati) pri uprabi sinonimij, ki ga
Gaffurio takole zapiše v istem traktatu iz 1518 na koncu 10. poglavja: » Ea [=harmonia] enim est
extremarum contrariarumque vocum communi medio consonantias complectentium suavis atque congrua
sonoritas; quâ iccirco a consonantia differre constat. Haec namque sola proportione duabus saltem illa
perducit. Hinc falso sunt arbitrati qui consonantiam & harmoniam idem esse posuerunt. Nam quamquam
harmonia consonantia est, omnis tamen consonantia non facit harmoniam. Consonantia namque ex acuto
& gravi generatur sono: Harmonia vero ex acuto et gravi conficitur atque medio.« Gaffurio, 1518, De
Harmonia Musicorum Instrumentorum Opus, lib. III cap. 10. C. Dahlhaus in MGG naredita tu podno
napak kot v prejšnji op. 15.
18 Zarlino G., 1589, L’istituzioni armoniche. Cit. po izdaji: isti, Urbani S. (ur.), Ed. Diastema, 2011, str. 376
[in str. 480].
19 Zarlino G., 1589, istotam, str. 375 sl.
155
traktata v rokah.)16 Na tem mestu lahko mimogrede opozorimo na navidezno rabo
sinonimij dveh razliènih izrazov concentus in melodia za isti pojem harmonia. Vendar je
Gaffurio vedno tudi v tem zelo natanèen, na kar veèkrat kar sam opozori.17
S tem Gaffurijevim premislekom so bili podani pogoji za novo razumevanje
harmonsko-akordiènih pojavov v glasbi. Lahko reèemo, da se je tu zgodilo miselno
spoèetje harmonije. Rojstvo se bo namreè dogajalo stoletje kasneje, zaèenši z Zarlinom
(1517–1590), ki na pogosto citiranem 31. poglavju traktata L’istituzioni armoniche
(1589) spregovori o »divisio harmonica« (ta mu pomeni durov trozvok c-e-g), in o
»divisio arithmetica« (ta mu pomeni molov trizvok d-f-a). Oboje ponazori z notnim
primerom, ki ga v besedilu obširneje razlo i in zakljuèi takole: »E da questa varieta
dipende tutta la diversita e la perfezione dell’armonie; conciosia che e neccessario (come
diro altrove [=cap. 58, op. I.F.]) che nella composizione perfetta si ritrovino sempre in atto
la quinta e la terza over le sue replicate.«18 Vendar Zarlino tega svojega uvida ni razvil do
konca enako kot njegov predhodnik Gaffurio. Èeprav je bil pri obema od tukaj naprej
samo še korak do moderne teorije akordov, pa tako Gaffurio kot Zarlino še vedno ostajata
pri starem nazoru teorije intervalov, ki npr. terce ali sekste ipd. še ni obravnavala kot
enovito celoto. Posledièno tudi akorda ne. Velika terca je bila še dolgo izra ena kot
‘ditonus‘, ‘dva cela tona’, in zato poimenovan tudi kot ‘tertia perfecta‘, popolna terca.
Mala terca pa iz enega celega in enega pol tona (semiditonus) in zato imenovana ‘tertia
imperfecta‘. Podobno so sestavili seksto iz kvinte in enega celega tona (sexta perfecta) ali
pa iz kvinte in poltona (sexta imperfecta).19 Ne smemo pozabiti, da je še malo pred tem –
npr. v èasu Walterja Odingtona (pred 1298–po 1316) terca bila konsonanca, velika in mala
seksta pa še vedno disonanci.
16 Napake pri MMGju kot C. Dahlhausu izvirajo iz copy-paste metode citiranja. Ravno to Gaffurijevo mesto
napaèno citira tako Dalhaus C., Untersuchungen über die Entstehung der harmonischen Tonalität,
Kassel: Bärenreiter, 1968, str. 20. Dahlhaus to mesto (z ozirom na dejanski citat) napaèno pripisuje
Gaffurijevemu dvajset let mlajšemu traktatu Practica musice (1496), citat pa, kot smo navedli, je dejansko
navzoè v traktatu De Harmonia Musicorum Instrumentorum Opus iz leta 1518. Ka e, da je napako
povzroèilo Dahlhausovo nepreverjeno copy-paste povzemanje (brez navedka!) citata iz èlanka Harmonie
v MGG 1956, kjer pa avtor èlanka Heinrich Hüschen ravno tako zagreši isto napako. Prim. Hüschen H.,
Harmonie, MGG 1956, Sachteil 5, stolpec 1612. Oba (najprej Hüschen za niim pa Dahlhaus) sta odvisna
od H. Riemanna, Geschichte der Musikteorie im IX.-XIX. Jarhrhundert, Leipzig, 1898, str 324sl..
Dahlhaus je v svoji razpravi ves èas do Riemanna zelo kritièen. Ka e pa, da sta eden ali drugi ali kar oba to
mesto površno prebrala oz. spregledala, da na tem mestu Riemann navede drugi spis izrecno takole:
»Freilich zieht er sich in der genannten Schrift v. J. 1518 vorsichtig…«. Dahlhaus- Hüschenovo
soodvisnost od Riemanna pa dokazuje napaèno navajanje naslova Gaffurijevega traktata Practica musice
(1496), saj ga vsi po vrsti – zaèenši z H. Riemannom (istotam str. 323) – navajajo napaèno kot Musica
practica. S tem smo pojasnili tudi genealogijo napaènega citata v vrsti Dahlhaus- Hüschen-Riemann, s
tem pa tudi odvisnost obeh (Dahlhaus- Hüschen) od Riemanna; èeprav tega izrecno nista navedla, je
oèitno, da nista imela v rokah Gaffurijevega besedila.
17 Pouèno je tudi jasno opozorilo na “napaèno mnenje” (Hinc falso sunt arbitrati) pri uprabi sinonimij, ki ga
Gaffurio takole zapiše v istem traktatu iz 1518 na koncu 10. poglavja: » Ea [=harmonia] enim est
extremarum contrariarumque vocum communi medio consonantias complectentium suavis atque congrua
sonoritas; quâ iccirco a consonantia differre constat. Haec namque sola proportione duabus saltem illa
perducit. Hinc falso sunt arbitrati qui consonantiam & harmoniam idem esse posuerunt. Nam quamquam
harmonia consonantia est, omnis tamen consonantia non facit harmoniam. Consonantia namque ex acuto
& gravi generatur sono: Harmonia vero ex acuto et gravi conficitur atque medio.« Gaffurio, 1518, De
Harmonia Musicorum Instrumentorum Opus, lib. III cap. 10. C. Dahlhaus in MGG naredita tu podno
napak kot v prejšnji op. 15.
18 Zarlino G., 1589, L’istituzioni armoniche. Cit. po izdaji: isti, Urbani S. (ur.), Ed. Diastema, 2011, str. 376
[in str. 480].
19 Zarlino G., 1589, istotam, str. 375 sl.
155