Page 151 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 151
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
Perzijcih, Asiro-babiloncih in Egipèanih, v zadnjih treh tisoèletjih pa se je – ob vzponih,
padcih in preporodih – razvila do zavidljivih razse nosti. Ta naša civilizacija je vseskozi
oplajala tudi sosednje kulture (npr. arabsko v zgodnjem srednjem veku), zadnja stoletja pa
si je pridobila celo planetarno dominantno vlogo. Ne le znanost in tehnologija, ki danes
skoraj zastrašujoèe prevladujeta, marveè je tudi umetnost – in predvsem glasba –
enakovredno tvorila sestavni del tega razvoja celo v raznih vlogah gonilne sile.
Ves evropski civilizacijski razvoj je tako na raznotere naèine spremljal ta v antiko segajoè
pojem harmonia, ki je bil v samem zaèetku celo mitološko pobo enstven v bitju – hèerki
Afrodite in Aresa – z enakim imenom: Harmonia. Te ko bi našli v vsej duhovni zgodovini
zahodne civilizacije pomensko še kakšen tako široko razvejan in vsebinsko tako bogat
pojem, ki bi v teh treh tisoèletjih naše civilizacije zmogel pronikniti skoraj v vsa podroèja
dru be: na podroèja duhovnega delovanja modrecev, umetnikov, pa tudi znanstvenikov in
celo rokodelcev, od koder etimološko neposredno izvira. Antièno grški(a) glagol(a)
harmózzo ali harmótto3 koreninita namreè v rokodelskem ladjedelniškem okolju, vendar
e vseskozi izra ata prvobitno potrebo po urejenem spajanju na podroèju vida in sluha,
oziroma èasa in prostora. Tisto, kar se ka e kot nered in nesoglasje, vsebuje doloèen
notranji ritem, ki postane dejavnik reda in ujemanja. In to na vseh podroèjih èlovekovega
bivanja in delovanja: kot ‘ethos’ na podroèjih èlovekovega obnašanja in duhovne
uglašenosti razliènih in celo nasprotujoèih si silnic njegovega znaèaja ali pa kot ‘melos’ v
obliki notranjega principa uglašenega èlenjenja raznolikih glasbenih vrst in/ali oblik, èe
omenimo le dvoje najbolj izstopajoèih podroèij. Vedno – vse do danes – pa nastopa v
pomenu nevidne notranje sile, ki v jedru stvari in pojavov zna, zmore in uspe zdru evati
neenake in celo nasprotne prvine v trdno celoto.
Ta etimološka semantika je ostala vseskozi vtkana v same temelje izraza harmonia tudi v
primeru, ko se je izraz znašel na najbolj razliènih podroèjih: od umetnosti, modroslovja,
znanosti pa do tehnologije in celo na podroèju teologije. Dokonèni pomen so najmoèneje
zaznamovali Pitagorejci, pri èemer je orfièno izroèilo odigralo zelo moèno vlogo. Najbolj
pa se vsebina izraza harmonia iskristalizira pri Platonu in Aristotelu. Pitagorejci so verjeli,
da harmonia prebiva v svetu števil, ki hranijo v sebi zadnje skrivnosti makro in
mikrokozmosa, saj edino svet števil lahko odkrije skrivnosti stvarstva in èloveka. Iz tega
so se razvijali naprej vsi napori na podroèju matematike in celo astronomije, ki je tisoèletja
sobivala ob glasbi in se pri njej celo navdihovala. Za pristaše Platona pa je harmonia
bivala v svetu idej, ki je bil zanje edina trdna, èeprav nadèutna stvarnost4, pa tudi v
èlovekovi glasbeni dejavnosti, ki so jo po Muzah poimenovali z ‘mousiké’, kjer nastopa v
trojni obliki, kot ‘logos’ (besedilo), ‘harmonia’ in ritem5. Sem so prištevali tudi pesništvo
in ples, kar je humanistom iz Firenc v zaèetkih renesanse dalo idejno pobudo na poti do
iskanja in ustvarjanja celo takrat nove, izvirne in do danes ive glasbene vrste – opere. S
Platonom izraz harmonia dokonèno vstopi v svet znanosti (tu izstopa matematika) in
umetnosti (tu izstopa glasba). Aristotel se giblje v Platonovem semantiènem polju, a doda
3 Oba antièno grška glagola sta le nareèni razlièici. Oba sta obenem prehodna in neprehodna.
4 Vidni svet stvari je v platonizmu le odsev nevidnih in netelesnih idej, ki so stvarni predmeti
uma/mišljenja, dejansko bivajo in posedujejo neodvisno bitnost (gr. ousia), po naravi pa so veène in niso
kakor svet in stvari, ki so minljive narave.
5 Platon, Politeia (Dr ava), III, 389d.
151
Perzijcih, Asiro-babiloncih in Egipèanih, v zadnjih treh tisoèletjih pa se je – ob vzponih,
padcih in preporodih – razvila do zavidljivih razse nosti. Ta naša civilizacija je vseskozi
oplajala tudi sosednje kulture (npr. arabsko v zgodnjem srednjem veku), zadnja stoletja pa
si je pridobila celo planetarno dominantno vlogo. Ne le znanost in tehnologija, ki danes
skoraj zastrašujoèe prevladujeta, marveè je tudi umetnost – in predvsem glasba –
enakovredno tvorila sestavni del tega razvoja celo v raznih vlogah gonilne sile.
Ves evropski civilizacijski razvoj je tako na raznotere naèine spremljal ta v antiko segajoè
pojem harmonia, ki je bil v samem zaèetku celo mitološko pobo enstven v bitju – hèerki
Afrodite in Aresa – z enakim imenom: Harmonia. Te ko bi našli v vsej duhovni zgodovini
zahodne civilizacije pomensko še kakšen tako široko razvejan in vsebinsko tako bogat
pojem, ki bi v teh treh tisoèletjih naše civilizacije zmogel pronikniti skoraj v vsa podroèja
dru be: na podroèja duhovnega delovanja modrecev, umetnikov, pa tudi znanstvenikov in
celo rokodelcev, od koder etimološko neposredno izvira. Antièno grški(a) glagol(a)
harmózzo ali harmótto3 koreninita namreè v rokodelskem ladjedelniškem okolju, vendar
e vseskozi izra ata prvobitno potrebo po urejenem spajanju na podroèju vida in sluha,
oziroma èasa in prostora. Tisto, kar se ka e kot nered in nesoglasje, vsebuje doloèen
notranji ritem, ki postane dejavnik reda in ujemanja. In to na vseh podroèjih èlovekovega
bivanja in delovanja: kot ‘ethos’ na podroèjih èlovekovega obnašanja in duhovne
uglašenosti razliènih in celo nasprotujoèih si silnic njegovega znaèaja ali pa kot ‘melos’ v
obliki notranjega principa uglašenega èlenjenja raznolikih glasbenih vrst in/ali oblik, èe
omenimo le dvoje najbolj izstopajoèih podroèij. Vedno – vse do danes – pa nastopa v
pomenu nevidne notranje sile, ki v jedru stvari in pojavov zna, zmore in uspe zdru evati
neenake in celo nasprotne prvine v trdno celoto.
Ta etimološka semantika je ostala vseskozi vtkana v same temelje izraza harmonia tudi v
primeru, ko se je izraz znašel na najbolj razliènih podroèjih: od umetnosti, modroslovja,
znanosti pa do tehnologije in celo na podroèju teologije. Dokonèni pomen so najmoèneje
zaznamovali Pitagorejci, pri èemer je orfièno izroèilo odigralo zelo moèno vlogo. Najbolj
pa se vsebina izraza harmonia iskristalizira pri Platonu in Aristotelu. Pitagorejci so verjeli,
da harmonia prebiva v svetu števil, ki hranijo v sebi zadnje skrivnosti makro in
mikrokozmosa, saj edino svet števil lahko odkrije skrivnosti stvarstva in èloveka. Iz tega
so se razvijali naprej vsi napori na podroèju matematike in celo astronomije, ki je tisoèletja
sobivala ob glasbi in se pri njej celo navdihovala. Za pristaše Platona pa je harmonia
bivala v svetu idej, ki je bil zanje edina trdna, èeprav nadèutna stvarnost4, pa tudi v
èlovekovi glasbeni dejavnosti, ki so jo po Muzah poimenovali z ‘mousiké’, kjer nastopa v
trojni obliki, kot ‘logos’ (besedilo), ‘harmonia’ in ritem5. Sem so prištevali tudi pesništvo
in ples, kar je humanistom iz Firenc v zaèetkih renesanse dalo idejno pobudo na poti do
iskanja in ustvarjanja celo takrat nove, izvirne in do danes ive glasbene vrste – opere. S
Platonom izraz harmonia dokonèno vstopi v svet znanosti (tu izstopa matematika) in
umetnosti (tu izstopa glasba). Aristotel se giblje v Platonovem semantiènem polju, a doda
3 Oba antièno grška glagola sta le nareèni razlièici. Oba sta obenem prehodna in neprehodna.
4 Vidni svet stvari je v platonizmu le odsev nevidnih in netelesnih idej, ki so stvarni predmeti
uma/mišljenja, dejansko bivajo in posedujejo neodvisno bitnost (gr. ousia), po naravi pa so veène in niso
kakor svet in stvari, ki so minljive narave.
5 Platon, Politeia (Dr ava), III, 389d.
151
