Page 153 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 153
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
Primere navidezne sinonimne uporabe izrazov harmonia in npr. muzika sreèamo e pri
Platonu in Aristotelu.10 Takšna le navidezna sinonimnost je ostala iva tudi kasneje.
Vendar moramo podèrtati dejstvo, da v vseh takšnih primerih ostaja dosledno prisotna
pomenska specifika semantiène vsebine pojma harmonia, ki je v spajanju/uglaševanju
neenakih ali celo nasprotujoèih si prvin v neki celoti. Vsi antièni, srednjeveški, renesanèni
in baroèni izrazi ohranjajo ta etimološki in semantièni spomin, na katerega so bili – vsaj
glasbeni teoretiki – vseskozi dosledno pozorni, kot bomo videli ob raznih primerih v
nadaljevanju.
Na Zahodu lahko tako zaslednimo izraz harmonia kot sinonim za veèglasje, a dosledno s
pravkar omenjenim povdarkom na raznolikosti glasov. V devetem poglavju
Hucbaldovega traktata Musica enchiriadis beremo: »Harmonia est diversarum vocum
apta coadunatio«.11 V dialoško zasnovanem traktatu Scholia Enhiriadis pa isti Hucbald
(840–930), pomemben reformator glasbe v zgodnjem srednjem veku, na uèenèevo
vprašanje »D. Quomodo ex Arithmetica matre gignitur harmonia, & an eadem harmonia,
quae & Musica?« odgovarja takole: »M. Harmonia putatur concordabilis inaequalium
vocum commixtio. Musica ipsius concordationis ratio.…«.12 Skrb za odpravo navideznih
sopomenskosti z izrazom harmonia je oèitna. V ozadju vseh teh in podobnih trditev je
znan Boetijev nauk. V razpravi Boethii De Institutione Musica na koncu prve knjige
tretjega poglavja (I,3) De vocibus ac de musicae elementis Boetij (480–524 [ali 525 ali
526]) takole zakljuèi z znano in pogosto citirano mislijo: »Sed in his vocibus, quae nulla
inaequalitate discordant, nulla omnino consonantia est. Est enim consonantia dissimilium
inter se vocum in unum redacta concordia.«13 V tem primeru je izraz consonantia sinonim
za harmonia. Boetij je imel moèan vpliv na vse glasbene teoretike srednjega in novega
veka, saj velja za tistega, ki je antièno modroslovno misel prenesel v srednji in je
upoštevan tudi v novem veku. Tako ostaja Boetij tudi za glasbo dragocen mejnik. V
srednjem veku so glasbeni teoretiki kot sopomenko za navpièno veèglasje radi uporabili
poleg besede harmonia tudi izraz concordantia, medtem ko je navidez sinonimni izraz
symphonia lahko vseboval tudi drugaène pomenske odtenke. Ostala terminološka in
semantièna vprašanja pušèamo tukaj ob strani.
Pri pribli evanju k vertikalnemu dojemanju zvoènih zgradb pomenijo premisleki, ki jih je
opravil Franchino Gaffurio (1451–1522), korak naprej predvsem na podroèju pojmovanja
10 Kozmološki in psihološki vidiki uporabe izraza harmonia so se iskritalizirali v Boetjevi tordelnosti glasbe
(mundana-humana-instrumentalis). Pri obema pa odloèno vstopi tako na podroèja znanosti, umetnosti in
dru boslovja. Pri matematiènih discilinah in njim sorodni glasbi ima izraz harmonia vsebinski povdarek
na uglašenosti števil, na etiènem podroèju nastopa izraz harmonia za oznaèevanje krepost(nost)i, na
umetniškem podroèju oznaèuje lep(ot)o idp.
11 Hucbald, M. E., Musica enchiriadis, St. Blasien, 1874, str. 159.
12 Hucbald, M. E., Scholia Enhiriadis, St. Blasien, 1874, str. 193. Traktat je napisan v dialogih D.[iscipulus]
in M.[agister]. V II. pars (De Symphoniis) str. 184 citiranega dela takole opredeli veèglasje: »D.
Symphonia quid est? M. Dulcis quarundam vocum commixtio; …«. Malo naprej na isti str. 193 prišteva
glasbo med artes kvadrivia takole: »D. Quae sunt Mathesis disciplinae? M. Aritmetica, Geometrica,
Musica, Astronomia.«.
13 Cit. po: Boethius, A. M. S.. De Institutione Musica libri quinque. Roma, 1990. Prim. tudi Boethii De
Institutione Arithmetica, kjer na koncu poglavja II,32 Quod omnia ex eiusdem natura et alterius natura
consistunt idque in numeris primum videri. Cap. 32 zopet zakljuèi z znano trditvijo: »... Est enim armonia
plurimorum adunatio et dissidentium consensio.«. Cit. po: Boethius, A. M. S.. De institutione arithmetica
libri duo / De institutione musica libri quinque. Lipsiae, 1867.
153
Primere navidezne sinonimne uporabe izrazov harmonia in npr. muzika sreèamo e pri
Platonu in Aristotelu.10 Takšna le navidezna sinonimnost je ostala iva tudi kasneje.
Vendar moramo podèrtati dejstvo, da v vseh takšnih primerih ostaja dosledno prisotna
pomenska specifika semantiène vsebine pojma harmonia, ki je v spajanju/uglaševanju
neenakih ali celo nasprotujoèih si prvin v neki celoti. Vsi antièni, srednjeveški, renesanèni
in baroèni izrazi ohranjajo ta etimološki in semantièni spomin, na katerega so bili – vsaj
glasbeni teoretiki – vseskozi dosledno pozorni, kot bomo videli ob raznih primerih v
nadaljevanju.
Na Zahodu lahko tako zaslednimo izraz harmonia kot sinonim za veèglasje, a dosledno s
pravkar omenjenim povdarkom na raznolikosti glasov. V devetem poglavju
Hucbaldovega traktata Musica enchiriadis beremo: »Harmonia est diversarum vocum
apta coadunatio«.11 V dialoško zasnovanem traktatu Scholia Enhiriadis pa isti Hucbald
(840–930), pomemben reformator glasbe v zgodnjem srednjem veku, na uèenèevo
vprašanje »D. Quomodo ex Arithmetica matre gignitur harmonia, & an eadem harmonia,
quae & Musica?« odgovarja takole: »M. Harmonia putatur concordabilis inaequalium
vocum commixtio. Musica ipsius concordationis ratio.…«.12 Skrb za odpravo navideznih
sopomenskosti z izrazom harmonia je oèitna. V ozadju vseh teh in podobnih trditev je
znan Boetijev nauk. V razpravi Boethii De Institutione Musica na koncu prve knjige
tretjega poglavja (I,3) De vocibus ac de musicae elementis Boetij (480–524 [ali 525 ali
526]) takole zakljuèi z znano in pogosto citirano mislijo: »Sed in his vocibus, quae nulla
inaequalitate discordant, nulla omnino consonantia est. Est enim consonantia dissimilium
inter se vocum in unum redacta concordia.«13 V tem primeru je izraz consonantia sinonim
za harmonia. Boetij je imel moèan vpliv na vse glasbene teoretike srednjega in novega
veka, saj velja za tistega, ki je antièno modroslovno misel prenesel v srednji in je
upoštevan tudi v novem veku. Tako ostaja Boetij tudi za glasbo dragocen mejnik. V
srednjem veku so glasbeni teoretiki kot sopomenko za navpièno veèglasje radi uporabili
poleg besede harmonia tudi izraz concordantia, medtem ko je navidez sinonimni izraz
symphonia lahko vseboval tudi drugaène pomenske odtenke. Ostala terminološka in
semantièna vprašanja pušèamo tukaj ob strani.
Pri pribli evanju k vertikalnemu dojemanju zvoènih zgradb pomenijo premisleki, ki jih je
opravil Franchino Gaffurio (1451–1522), korak naprej predvsem na podroèju pojmovanja
10 Kozmološki in psihološki vidiki uporabe izraza harmonia so se iskritalizirali v Boetjevi tordelnosti glasbe
(mundana-humana-instrumentalis). Pri obema pa odloèno vstopi tako na podroèja znanosti, umetnosti in
dru boslovja. Pri matematiènih discilinah in njim sorodni glasbi ima izraz harmonia vsebinski povdarek
na uglašenosti števil, na etiènem podroèju nastopa izraz harmonia za oznaèevanje krepost(nost)i, na
umetniškem podroèju oznaèuje lep(ot)o idp.
11 Hucbald, M. E., Musica enchiriadis, St. Blasien, 1874, str. 159.
12 Hucbald, M. E., Scholia Enhiriadis, St. Blasien, 1874, str. 193. Traktat je napisan v dialogih D.[iscipulus]
in M.[agister]. V II. pars (De Symphoniis) str. 184 citiranega dela takole opredeli veèglasje: »D.
Symphonia quid est? M. Dulcis quarundam vocum commixtio; …«. Malo naprej na isti str. 193 prišteva
glasbo med artes kvadrivia takole: »D. Quae sunt Mathesis disciplinae? M. Aritmetica, Geometrica,
Musica, Astronomia.«.
13 Cit. po: Boethius, A. M. S.. De Institutione Musica libri quinque. Roma, 1990. Prim. tudi Boethii De
Institutione Arithmetica, kjer na koncu poglavja II,32 Quod omnia ex eiusdem natura et alterius natura
consistunt idque in numeris primum videri. Cap. 32 zopet zakljuèi z znano trditvijo: »... Est enim armonia
plurimorum adunatio et dissidentium consensio.«. Cit. po: Boethius, A. M. S.. De institutione arithmetica
libri duo / De institutione musica libri quinque. Lipsiae, 1867.
153
