Page 152 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 152
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
pa moènejši povdarek na podroèju ethosa. Vsa ta izroèila so se stekla v skupno semantièno
polje izraza harmonia tudi takrat, kadar je – ob doloèenih semantiènih odsekih in
povdarkih – vstopal na podroèje glasbe. S tem dejstvom razlo imo marsikatero pomensko
zagato.
Èe se omejimo na glasbo, je pomenljivo vedeti, da je e v grški antiki beseda ‘harmonia’
pomenila – poleg ostalega – oktavni razpon tonov v glasbi, oz. ‘diápason’; to je pomenilo
sozvoèje raznolikih tonov/strun, ki se ustvari ‘èez vse’ in kjer so mišljene ‘vse strune na
liri’ (obièajno osem!). Diápason so tvorila lahko bodisi sozvoèja (gr. sím-fonioi, lat.
con-soni, so-zvoèni)6, kar so bili trdni zvoki/toni, kakor tudi neskladni toni (diá-fonioi,
di-sonanèni, raz-zvoèni, ne-skladni), ki pa so bili postavljeni znotraj sozvoèij kot premièni
in zato poimenovani dia-tonièni, ‘preko tonov’. Ti pojmi so se ohranili do danes, èeprav v
glasbenih teorijah v nekoliko spremenjeni uporabi. Še danes domaè izraz enharmonija
lahko – kot ‘génos enharmónion’ – prevedemo ‘v oktavi (oz. harmoniji) bivajoè’.
Poltretje tisoèletje iv platonizem je poskrbel, da so se tudi omenjeni pitagorejski pojmi in
njihove vsebine ohranjevali v evropski zavesti. Odšli bi predaleè, èe bi eleleli pronikniti v
vse odtenke pomena tega kljuènega pojma. Dotakniti pa se moramo vsaj tistih bistvenih,
ki so botrovali pri oblikovanju glasbe, kot jo poznamo v evropskem novem veku.
Le malokdo na evropskem zahodu – izjema niso niti akademsko izobra eni glasbeniki –
pozna razvojno pot, ki je pripeljala do nastanka npr. danes samoumevnega štiriglasnega
strogega stavka, ki ga sestavljajo sopran-alt-tenor-bas. Vemo, da se je tak štiriglasni
glasbeni stavek izoblikoval v èasu humanizma v nedrjih pitagorejskega neoplatonizma
kot ogledalni pomenski odsev štirih osnovnih prvin – ognja-zraka-vode-zemlje, iz katerih
je zgrajen tako makro-kozmos, stvarstvo oz. veliki svet, kakor tudi èlovek, ki je zgrajen iz
istih prvin in je zato imenovan mikro-kozmos, svet v malem.7 Glasba je tudi zaradi te svoje
intimne ‘kozmiène’ dimenzije (po Boetiju v trojni obliki kot musica mundana, humana in
instrumentalis) sedela tesno ob boku matematike in astronomije. Takšno mesto je zadr ala
vse do praga ilumizma. Za razliko od pesništva, slikarstva, dramatike ipd. je med vsemi
umetnostmi edino glasba ponosno stala ob boku ostalih kvadrivijalnih znanosti
(aritmetike, geometrije in astronomije). Še veè! Celo makro in mikrokozmos naj bi bila
urejena po zakonih glasbe in ne obratno, kar so v svojih spisih s pridom uporabili tudi
astronomi. Makro in mikrokozmos sta bila nevidna in neslišna glasba, sinonim za skrito in
poosebljeno kozmièno ‘Harmonijo’, èe se izrazimo po Heraklitovo8 ali po Kepplerjevo9.
Pri obeh vsebina pojma harmonia doloèa kozmiène glasbene vsebine in ne obratno. Izraza
harmonia in glasba sta tu zamenljiva in navidez sinonima.
6 Od gr. óõìöùíïò 2 (símfonos) in lat. côn-sonus 3; oba v istih pomenih: skladen, soglasen, sozvoèen,
ubran, ujemajoè se, slo en.
7 Takšno razlago najdemo v vseh renesanènih in baroènih traktatih do praga 19. stol. Npr. Gioseffo Zarlino
v traktatu L’istituzioni armoniche, na veè mestih, npr. v prima parte, cap. VI in VII, ali v seconda parte,
cap. XVIII, ali tudi v terza parte, cap. LVIII, kjer ponovno in izrèrpno razlo i, imena, simboliko in pomen
vseh štirih glasov. Citirano po: Zarlino, G., L’istituzioni armoniche, Urbani, S. (ur.), ed. Diastema, 2011.
8 Heraklit, Jonec iz Efeza iz konca 6. stol. pred Kr.. Bil je upoštevan predsokratik in zaradi svoje izvirnosti
miselno vpliven na kasnejša modroslovna podroèja. Tu prim. fragmente 86, 25 in 26. Številke fragmentov
cit. po Sovre A., Predsokratiki, Ljubljana, SM, 2002, str. 69–80.
9 V mislih imamo njegovo astronomsko delo Ioannis Keppleri Harmonices mundi iz leta 1619. Citati so tu
odveè, saj je za povedano pomenljivo Kepplerjevo delo v celoti in v posameznih delih.
152
pa moènejši povdarek na podroèju ethosa. Vsa ta izroèila so se stekla v skupno semantièno
polje izraza harmonia tudi takrat, kadar je – ob doloèenih semantiènih odsekih in
povdarkih – vstopal na podroèje glasbe. S tem dejstvom razlo imo marsikatero pomensko
zagato.
Èe se omejimo na glasbo, je pomenljivo vedeti, da je e v grški antiki beseda ‘harmonia’
pomenila – poleg ostalega – oktavni razpon tonov v glasbi, oz. ‘diápason’; to je pomenilo
sozvoèje raznolikih tonov/strun, ki se ustvari ‘èez vse’ in kjer so mišljene ‘vse strune na
liri’ (obièajno osem!). Diápason so tvorila lahko bodisi sozvoèja (gr. sím-fonioi, lat.
con-soni, so-zvoèni)6, kar so bili trdni zvoki/toni, kakor tudi neskladni toni (diá-fonioi,
di-sonanèni, raz-zvoèni, ne-skladni), ki pa so bili postavljeni znotraj sozvoèij kot premièni
in zato poimenovani dia-tonièni, ‘preko tonov’. Ti pojmi so se ohranili do danes, èeprav v
glasbenih teorijah v nekoliko spremenjeni uporabi. Še danes domaè izraz enharmonija
lahko – kot ‘génos enharmónion’ – prevedemo ‘v oktavi (oz. harmoniji) bivajoè’.
Poltretje tisoèletje iv platonizem je poskrbel, da so se tudi omenjeni pitagorejski pojmi in
njihove vsebine ohranjevali v evropski zavesti. Odšli bi predaleè, èe bi eleleli pronikniti v
vse odtenke pomena tega kljuènega pojma. Dotakniti pa se moramo vsaj tistih bistvenih,
ki so botrovali pri oblikovanju glasbe, kot jo poznamo v evropskem novem veku.
Le malokdo na evropskem zahodu – izjema niso niti akademsko izobra eni glasbeniki –
pozna razvojno pot, ki je pripeljala do nastanka npr. danes samoumevnega štiriglasnega
strogega stavka, ki ga sestavljajo sopran-alt-tenor-bas. Vemo, da se je tak štiriglasni
glasbeni stavek izoblikoval v èasu humanizma v nedrjih pitagorejskega neoplatonizma
kot ogledalni pomenski odsev štirih osnovnih prvin – ognja-zraka-vode-zemlje, iz katerih
je zgrajen tako makro-kozmos, stvarstvo oz. veliki svet, kakor tudi èlovek, ki je zgrajen iz
istih prvin in je zato imenovan mikro-kozmos, svet v malem.7 Glasba je tudi zaradi te svoje
intimne ‘kozmiène’ dimenzije (po Boetiju v trojni obliki kot musica mundana, humana in
instrumentalis) sedela tesno ob boku matematike in astronomije. Takšno mesto je zadr ala
vse do praga ilumizma. Za razliko od pesništva, slikarstva, dramatike ipd. je med vsemi
umetnostmi edino glasba ponosno stala ob boku ostalih kvadrivijalnih znanosti
(aritmetike, geometrije in astronomije). Še veè! Celo makro in mikrokozmos naj bi bila
urejena po zakonih glasbe in ne obratno, kar so v svojih spisih s pridom uporabili tudi
astronomi. Makro in mikrokozmos sta bila nevidna in neslišna glasba, sinonim za skrito in
poosebljeno kozmièno ‘Harmonijo’, èe se izrazimo po Heraklitovo8 ali po Kepplerjevo9.
Pri obeh vsebina pojma harmonia doloèa kozmiène glasbene vsebine in ne obratno. Izraza
harmonia in glasba sta tu zamenljiva in navidez sinonima.
6 Od gr. óõìöùíïò 2 (símfonos) in lat. côn-sonus 3; oba v istih pomenih: skladen, soglasen, sozvoèen,
ubran, ujemajoè se, slo en.
7 Takšno razlago najdemo v vseh renesanènih in baroènih traktatih do praga 19. stol. Npr. Gioseffo Zarlino
v traktatu L’istituzioni armoniche, na veè mestih, npr. v prima parte, cap. VI in VII, ali v seconda parte,
cap. XVIII, ali tudi v terza parte, cap. LVIII, kjer ponovno in izrèrpno razlo i, imena, simboliko in pomen
vseh štirih glasov. Citirano po: Zarlino, G., L’istituzioni armoniche, Urbani, S. (ur.), ed. Diastema, 2011.
8 Heraklit, Jonec iz Efeza iz konca 6. stol. pred Kr.. Bil je upoštevan predsokratik in zaradi svoje izvirnosti
miselno vpliven na kasnejša modroslovna podroèja. Tu prim. fragmente 86, 25 in 26. Številke fragmentov
cit. po Sovre A., Predsokratiki, Ljubljana, SM, 2002, str. 69–80.
9 V mislih imamo njegovo astronomsko delo Ioannis Keppleri Harmonices mundi iz leta 1619. Citati so tu
odveè, saj je za povedano pomenljivo Kepplerjevo delo v celoti in v posameznih delih.
152
