Page 156 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 156
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Utemeljitelja moderne teorije akordov tako nista bila ne Gaffurio in niti Zarlino (kar se
ponekod napaèno navaja) marveè je bil to Johannes Lippius (1585-1612), filozof,
glasbeni teoretik in evangelièanski teolog. V traktatu Synopsis musicae novae (1612)
uvede Lippius svoje razmišljanje o akordu pojmovanem kot enovita celota takole: »Trias
Harmonica Simplex & Recta Radix vera est Unitrisona omnis Harmoniae perfectissimae
plenissimaeque, quae dari in Mundo potest, Sonorum etiam mille et millies mille, qui
omnes referi posse debent ad partes ejus in Unisono Simplici & Composito, magni istius
Mysterii DIVINAE solum adorandae UNITRINITATIS Imago & Umbra (an ulla
luculentior esse possit, nescio).«20 Tukaj lahko prviè v zgodovini glasbe sreèamo jasno
razlago akorda-trozvoka kot enovite celote, kar so malo kasneje poimenovali ‘Trias
harmonica‘. Lippius pa je trizvok c1-e1-g1 poimenoval ‘Radix Unitrisona’21 z jasnim
teološko-alegoriènim namigom na kršèansko skrivnost Sv. Trojice. Akord je sestavljen iz
treh samostojnih tonov, monad, kar sam takole pojasni: »Soni Monades, seu voces
Radicales tres constituentes etiam tres Dyades radicales sunt primò duae Extremae,
scilicet prima, ima Basis, et Ultima seu Summa ab illa genita.«22 V osnovi je torej jasno
postavljen temeljni ton – ‘basis’, e kot pravi Rameaujev ‘centre harmonique’, na
katerega je postavljena terca – imenovana ‘media’ in pa kvinta – z imenom ‘ultima’ ali
tudi ‘summa’. Lahko vidimo e zametek funkcijske teorije, ki ima svoj zaèetek ravno v
natanènem razlikovanju vlog/funkcij posameznih tonov znotraj akordov in vlog/funkcij
posameznih akrdov znotraj glasbenega stavka ali skladbe. Tega, resnici na ljubo, pa
Lippius še ni razmišljal. Lippius uvede v razpravi tudi mo nost uporabe obratov akordov,
èeprav priporoèa, da so akordi bolj sozvoèni, èe niso v obratu: »Sed quo voces sunt
propinquiores sibi invicem, eo meliorem conflant syfonían. Ac semper melior est trias
harmonica, cuius basis imo substat loco, caeterae superiore.«.23
S tem Lippiusovim uvidom je postavljen moèan idejni in praktièen premik, ki bo postavil
nove kompozicijske temelje v takrat porajajoèi se baroèni glasbi. Lippiusov akord kot
Radix Unitrisona bomo kmalu zatem sreèevali kot retorièno uporabljeno simbolno poved
v obliki ‘Trias harmonica‘, kar še bolj izrecno namiguje na Sv. Trojico. To se bo dogajalo
v številnih baroènih skladbah tudi popolnoma inštrumentalne narave. Npr. zelo znan je
Bachov šestnajstglasni Canon trias harmonica BWV 1072, zgrajen v skladu z
Lippiusovimi simbolnimi namigi. Pri tem tem pa smo z Lippiusom e prestopili v novo
smer teoretiènih razmišljanj v glasbi, ki so spro ila nove kompozicijsko in izvajalsko
praktiène pristope (generalni bas!) v evropski glasbi. Vse to je pa pripravilo pot praktièno
razmišljajoèemu teoretiku J. Ph. Rameauju pri njegovih teoretiènih razmislekih in uvidih
po letih 1710. Izraz harmonia bo tudi tu in na vsej tej nadaljni poti polnopravno še vedno
navzoè. Vendar pojdimo po vrsti.
20 Lippius J., 1612, Synopsis musicae novae, fol. 4rv.
21 Lippius J. 1612, prav tam, fol. 7r. Lippius doda besedni razlagi tudi sliko z alikvotno postavljenimi toni od
C–c2, brez sedmega alikvota. Trije toni v tej alikvotni vrsti 4-5-6, torej trozvok c1-e1-g1 so na sliki
oznaèeni z okroglim oklepajem in imenom ‘Radix’.
22 Lippius J., 1612, prav tam, fol. 5r.
23 Lippius J., 1612, prav tam, fol. 6v.
156
Utemeljitelja moderne teorije akordov tako nista bila ne Gaffurio in niti Zarlino (kar se
ponekod napaèno navaja) marveè je bil to Johannes Lippius (1585-1612), filozof,
glasbeni teoretik in evangelièanski teolog. V traktatu Synopsis musicae novae (1612)
uvede Lippius svoje razmišljanje o akordu pojmovanem kot enovita celota takole: »Trias
Harmonica Simplex & Recta Radix vera est Unitrisona omnis Harmoniae perfectissimae
plenissimaeque, quae dari in Mundo potest, Sonorum etiam mille et millies mille, qui
omnes referi posse debent ad partes ejus in Unisono Simplici & Composito, magni istius
Mysterii DIVINAE solum adorandae UNITRINITATIS Imago & Umbra (an ulla
luculentior esse possit, nescio).«20 Tukaj lahko prviè v zgodovini glasbe sreèamo jasno
razlago akorda-trozvoka kot enovite celote, kar so malo kasneje poimenovali ‘Trias
harmonica‘. Lippius pa je trizvok c1-e1-g1 poimenoval ‘Radix Unitrisona’21 z jasnim
teološko-alegoriènim namigom na kršèansko skrivnost Sv. Trojice. Akord je sestavljen iz
treh samostojnih tonov, monad, kar sam takole pojasni: »Soni Monades, seu voces
Radicales tres constituentes etiam tres Dyades radicales sunt primò duae Extremae,
scilicet prima, ima Basis, et Ultima seu Summa ab illa genita.«22 V osnovi je torej jasno
postavljen temeljni ton – ‘basis’, e kot pravi Rameaujev ‘centre harmonique’, na
katerega je postavljena terca – imenovana ‘media’ in pa kvinta – z imenom ‘ultima’ ali
tudi ‘summa’. Lahko vidimo e zametek funkcijske teorije, ki ima svoj zaèetek ravno v
natanènem razlikovanju vlog/funkcij posameznih tonov znotraj akordov in vlog/funkcij
posameznih akrdov znotraj glasbenega stavka ali skladbe. Tega, resnici na ljubo, pa
Lippius še ni razmišljal. Lippius uvede v razpravi tudi mo nost uporabe obratov akordov,
èeprav priporoèa, da so akordi bolj sozvoèni, èe niso v obratu: »Sed quo voces sunt
propinquiores sibi invicem, eo meliorem conflant syfonían. Ac semper melior est trias
harmonica, cuius basis imo substat loco, caeterae superiore.«.23
S tem Lippiusovim uvidom je postavljen moèan idejni in praktièen premik, ki bo postavil
nove kompozicijske temelje v takrat porajajoèi se baroèni glasbi. Lippiusov akord kot
Radix Unitrisona bomo kmalu zatem sreèevali kot retorièno uporabljeno simbolno poved
v obliki ‘Trias harmonica‘, kar še bolj izrecno namiguje na Sv. Trojico. To se bo dogajalo
v številnih baroènih skladbah tudi popolnoma inštrumentalne narave. Npr. zelo znan je
Bachov šestnajstglasni Canon trias harmonica BWV 1072, zgrajen v skladu z
Lippiusovimi simbolnimi namigi. Pri tem tem pa smo z Lippiusom e prestopili v novo
smer teoretiènih razmišljanj v glasbi, ki so spro ila nove kompozicijsko in izvajalsko
praktiène pristope (generalni bas!) v evropski glasbi. Vse to je pa pripravilo pot praktièno
razmišljajoèemu teoretiku J. Ph. Rameauju pri njegovih teoretiènih razmislekih in uvidih
po letih 1710. Izraz harmonia bo tudi tu in na vsej tej nadaljni poti polnopravno še vedno
navzoè. Vendar pojdimo po vrsti.
20 Lippius J., 1612, Synopsis musicae novae, fol. 4rv.
21 Lippius J. 1612, prav tam, fol. 7r. Lippius doda besedni razlagi tudi sliko z alikvotno postavljenimi toni od
C–c2, brez sedmega alikvota. Trije toni v tej alikvotni vrsti 4-5-6, torej trozvok c1-e1-g1 so na sliki
oznaèeni z okroglim oklepajem in imenom ‘Radix’.
22 Lippius J., 1612, prav tam, fol. 5r.
23 Lippius J., 1612, prav tam, fol. 6v.
156
