Page 174 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 174
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
razberemo med vrsticami obravnavane snovi. Na monumentalno zasnovo ka ejo zlasti
številne opombe (tudi po veè na eni strani), kjer se skrivajo osnutki za cela poglavja, ki bi
jih bilo potrebno poglobljeno razviti. Pa tudi celotna zasnova tvarine (kazalo!) ka e na
monumentalnost izbranih vsebin in na širok pogled glasbenega teoretika. Tudi v
èasovno-slogovni glasbeno-teoretièni zasnovi se Škerjanc giblje v širokem zamahu, ki
zajema vsa evropska slogovna obdobja s svojimi skladatelji; ta obdobja so lahko zanimiva
za podroèje harmonije, vkljuèno z njenima obrobjema: modalnost in atonalnost. al
Škerjanc tega dela ne opravi. Pred nami je uèbenik, ki bi bil zelo te ko praktièno uporaben,
hkrati pa glasbeni traktat harmonije, ki pušèa nedoreèena preštevilna vprašanja, ki jih
samo be no v številnih vsebinsko nabitih opombah naka e. Praktièno uporabnost motijo
tudi preveè pogoste nedoslednosti in nedoreèenosti (npr. nekatere nepoenotene oznake za
akorde, pri privzemanju vsebin drugih avtorjev ostaja npr. na pol poti do Riemannovih
praktiènih iznajdb funkcijske harmonije, ali sta “ostinato” in “pedalni ton” res podobno
harmonsko dogajanje za obravnavo v istem podpoglavju?, ipd.). Dragocena in zelo
uporabna pa je lahko Škerjanèeva terminologija, ki ostaja še vedno velik problem
slovenskega glasbeno-teoretiènega prostora. Skratka – L. M. Škerjanc nam je dal slab
uèbenik harmonije, ki pa bi bil lahko odlièen glasbeni traktat.
V istem èasu ko se je pisala Škerjanèeva Harmonija, je imel skladatelj in
glasbeno-teoretièni pedagog z dolgim sta em – primorski Slovenc Vasilij Mirk
(1884–1962), ki je pribe al v Slovenijo pred fašizmom – e trideset let pripravljeno snov
za praktièen uèbenik harmonije. V NUKu lahko najdemo v praktièno izdealnih osnutkih
za tisk uèbenik z naslovom Nauk o akordih, ki ga je podnaslovil kot Kompendij za
glasbene gojence in pripisal datum Maribor 1932. V drugem rokopisu je podobno
oblikovana tvarina naslovljena kot Harmonija, ki jim je dodana še Zbirka vaj za
harmonijo. Dobro uporaben didaktièen uèbenik za pouk dijakov na srednji stopnji. Oba
uèbenika sta ostala – po do danes skrbno varovanih boleèih skrivnostih – v rokopisu, ne da
bi lahko zagledala luè sveta, kar si je Vasilij Mirk ves èas moèno elel. Pa tudi rokopisa sta
godna za objavo. Lepa umetnost pokrije vèasih tudi kaj manj èednega. Na našo sreèo so
vsi rokopisi skrbno ohranjeni v NUKu, kjer èakajo na nadaljnjo usodo.
Delce z naslovom Osnove kontrapunkta in Hamonije, linearnega in vertikalnega
povezovanja tonov po primerjalni (komparativni) metodi, ki ga je napisal skladatelj
Darijan Bo iè (1933– ) in v obliki skript izdal leta 1991 v Mariboru pri Pedagoški
fakulteti, ka e podobo osnutka za širše zasnovano glasbeno-teoretièno delo. Ni nam
znano, èe je skladatelj na tem podroèju nadaljeval delo. Zato raje poèakamo na avtorjevo
zadnjo besedo.
Zadnji med objavljenimi praktiènimi uèbeniki, ki vzgajajo številne generacije slovenskih
glasbenikov, pa je napisal znani slovenski didaktik Janez Osredkar (1944– ). Obe njegovi
deli – Glasbeni stavek I in II – je izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo še vedno
izpolnjujeta svoj cilj, ki ga je avtor zapisal v predgovor prvega dela: »Uèbenik harmonije
je namenjen uèencem srednjih glasbenih šol. Mislim pa, da ga bodo koristno uporabili tudi
vsi, ki se kakorkoli ukvarjajo z glasbo.« Tedensko poteka preverjanje vsake strani v
razredih srednjih glasbenih šol in tudi Akademije za glasbo.
174
razberemo med vrsticami obravnavane snovi. Na monumentalno zasnovo ka ejo zlasti
številne opombe (tudi po veè na eni strani), kjer se skrivajo osnutki za cela poglavja, ki bi
jih bilo potrebno poglobljeno razviti. Pa tudi celotna zasnova tvarine (kazalo!) ka e na
monumentalnost izbranih vsebin in na širok pogled glasbenega teoretika. Tudi v
èasovno-slogovni glasbeno-teoretièni zasnovi se Škerjanc giblje v širokem zamahu, ki
zajema vsa evropska slogovna obdobja s svojimi skladatelji; ta obdobja so lahko zanimiva
za podroèje harmonije, vkljuèno z njenima obrobjema: modalnost in atonalnost. al
Škerjanc tega dela ne opravi. Pred nami je uèbenik, ki bi bil zelo te ko praktièno uporaben,
hkrati pa glasbeni traktat harmonije, ki pušèa nedoreèena preštevilna vprašanja, ki jih
samo be no v številnih vsebinsko nabitih opombah naka e. Praktièno uporabnost motijo
tudi preveè pogoste nedoslednosti in nedoreèenosti (npr. nekatere nepoenotene oznake za
akorde, pri privzemanju vsebin drugih avtorjev ostaja npr. na pol poti do Riemannovih
praktiènih iznajdb funkcijske harmonije, ali sta “ostinato” in “pedalni ton” res podobno
harmonsko dogajanje za obravnavo v istem podpoglavju?, ipd.). Dragocena in zelo
uporabna pa je lahko Škerjanèeva terminologija, ki ostaja še vedno velik problem
slovenskega glasbeno-teoretiènega prostora. Skratka – L. M. Škerjanc nam je dal slab
uèbenik harmonije, ki pa bi bil lahko odlièen glasbeni traktat.
V istem èasu ko se je pisala Škerjanèeva Harmonija, je imel skladatelj in
glasbeno-teoretièni pedagog z dolgim sta em – primorski Slovenc Vasilij Mirk
(1884–1962), ki je pribe al v Slovenijo pred fašizmom – e trideset let pripravljeno snov
za praktièen uèbenik harmonije. V NUKu lahko najdemo v praktièno izdealnih osnutkih
za tisk uèbenik z naslovom Nauk o akordih, ki ga je podnaslovil kot Kompendij za
glasbene gojence in pripisal datum Maribor 1932. V drugem rokopisu je podobno
oblikovana tvarina naslovljena kot Harmonija, ki jim je dodana še Zbirka vaj za
harmonijo. Dobro uporaben didaktièen uèbenik za pouk dijakov na srednji stopnji. Oba
uèbenika sta ostala – po do danes skrbno varovanih boleèih skrivnostih – v rokopisu, ne da
bi lahko zagledala luè sveta, kar si je Vasilij Mirk ves èas moèno elel. Pa tudi rokopisa sta
godna za objavo. Lepa umetnost pokrije vèasih tudi kaj manj èednega. Na našo sreèo so
vsi rokopisi skrbno ohranjeni v NUKu, kjer èakajo na nadaljnjo usodo.
Delce z naslovom Osnove kontrapunkta in Hamonije, linearnega in vertikalnega
povezovanja tonov po primerjalni (komparativni) metodi, ki ga je napisal skladatelj
Darijan Bo iè (1933– ) in v obliki skript izdal leta 1991 v Mariboru pri Pedagoški
fakulteti, ka e podobo osnutka za širše zasnovano glasbeno-teoretièno delo. Ni nam
znano, èe je skladatelj na tem podroèju nadaljeval delo. Zato raje poèakamo na avtorjevo
zadnjo besedo.
Zadnji med objavljenimi praktiènimi uèbeniki, ki vzgajajo številne generacije slovenskih
glasbenikov, pa je napisal znani slovenski didaktik Janez Osredkar (1944– ). Obe njegovi
deli – Glasbeni stavek I in II – je izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo še vedno
izpolnjujeta svoj cilj, ki ga je avtor zapisal v predgovor prvega dela: »Uèbenik harmonije
je namenjen uèencem srednjih glasbenih šol. Mislim pa, da ga bodo koristno uporabili tudi
vsi, ki se kakorkoli ukvarjajo z glasbo.« Tedensko poteka preverjanje vsake strani v
razredih srednjih glasbenih šol in tudi Akademije za glasbo.
174
