Page 171 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 171
Ivan Florjanc, HARMONIJA – OD TRAKTATOV DO UÈBENIKOV V SLOVENŠÈINI
– 1997. Osredkar, Janez (1944– ). 1997. Glasbeni stavek II. Ljubljana: Zavod
Republike Slovenije za šolstvo.
Poleg tiskov uèbenikov slovenskih avtorjev lahko navedemo še dva prevoda tujih
avtorjev.
– 1950. Groebming, Adolf. Zborovodja III. Prevod iz nemšèine. Ljubljana: DZ
Slovenije. (Osnovni pojmi iz harmonije, str. 69-123). Brez originalnega
naslova in brez imena prevajalca.
– 2003. Motte, Diether de la. 2003. Nauk o harmoniji. Ljubljana: Glasbena šola
Ljubljana Viè-Rudnik. Barbo, Matja (prev.): Diether de la Motte
Harmonielehre. Kassel: Bärenreiter V..
Zanimivo je, da je kot prvi pisec v vrsti slovenskih uèbenikov harmonije odprl èeški rojak,
glasbenik in diplomirani pravnik Anton Foerster (1837–1926), ki je v Ljubljano prišel
slu bovat iz Senja leta 1867. Tukaj je ostal do svoje smrti. V okolje in v delo se je tako zelo
v ivel, da danes nihèe ne pomisli, da ni bil Slovenec. Ob prihodu v Ljubljano je bil
kapelnik Dramatiènega društva, pevovodja Èitalnice, od leta 1868 naprej pa
enainštirideset let regens chori v ljubljanski stolnici. Tisk njegovega uèbenika harmonije
pa se tesno ve e na še eno Foersterjevo slu bo: ob ustanovitvi orglarske šole Cecilijinega
društva je postal in ostal njen vodja enaintrideset let (1877–1908) do svoje upokojitve, ko
je predal slu bo Stanku Premrlu. Kot je v Predgovoru k prvi izdaji svoje harmonije iz leta
1881 sam zapisal, je imel »pri sestavljanju gradiva za teorijo glasbe v prvej vrsti pred oèmi
uèence orgljarske šole, kterim u e veè let predavam teorijo glasbe po takej metodi, da bi jo
razumeli tudi uèenci, kteri niso sicer dosegli potrebne stopnje znanstvene izobra enosti, a
so vendar nadarjeni za glasbo.«51 Poseben pedagoški ar veje iz teh besed in tudi iz
celotnega uèbenika. V svojem delu na kratko in jasno obravnava celotno snov, ki jo je v
naslovu najavil: »nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o
imitaciji, kánonu in fugi s predhajajoèo obèno teorijo glasbe.« Strnjeno obravnavana
sicer zelo obse na snov lahko še danes koristi dijakom in študentom na akademiji. V
predgovoru opozori na svojo Pevsko šolo, kjer so osnove glasbene teorije obširneje
obravnavane kot v prièujoèem Nauku o harmoniji. V drugem poglavju zdru i harmonijo
in generalni bas, kar je bilo takrat še obièajno, kot smo e omenjali v naši razpravi.
Sorazmerno obširno obravnava poglavje o modulaciji (smo v èasu Liszta, Wagnerja), kjer
povdarek o uporabi fantazije zveni kot vspodbuda h komponiranju. Nasprotno pa je v 5.
delu, ki je posveèen kompoziciji, malo bolj svareè, saj poglavje šteje »k višej teoriji
glasbe«. Popravljen in jezikovno-terminološko moèno izboljšan ponatis iz leta 1904 s
kratkim naslovom Harmonija in kontrapunkt pa se v zasnovi skoraj ne razlikuje od izdaje
1881. Posebnosti te izdaje so med drugim naslednje: (1) slovenšèina je obèutno izboljšana
(npr. obrneni intervali / obrati intervalov, prevaja tujke ipd.), (2) pri modulacijah se pojavi
zanimivo podpoglavje »proste modulacije«, (3) pri obratih je novo funkcijsko opozorilo
»Zapomnite si, da je pri imenovanju temeljni ton pri trizvoku spodaj, pri sekstakordu
zgoraj, pri kvartsekstakordu v sredi«, kar ka e na vpliv Rimannovih funkcijskih teorij, (4)
51 Foerster A., 1881. Nauk o harmoniji in generalbasu… z glavnim ozirom na uèence orgljarske šole.
Ljubljana: J. R. Miliè, str. V.
171
– 1997. Osredkar, Janez (1944– ). 1997. Glasbeni stavek II. Ljubljana: Zavod
Republike Slovenije za šolstvo.
Poleg tiskov uèbenikov slovenskih avtorjev lahko navedemo še dva prevoda tujih
avtorjev.
– 1950. Groebming, Adolf. Zborovodja III. Prevod iz nemšèine. Ljubljana: DZ
Slovenije. (Osnovni pojmi iz harmonije, str. 69-123). Brez originalnega
naslova in brez imena prevajalca.
– 2003. Motte, Diether de la. 2003. Nauk o harmoniji. Ljubljana: Glasbena šola
Ljubljana Viè-Rudnik. Barbo, Matja (prev.): Diether de la Motte
Harmonielehre. Kassel: Bärenreiter V..
Zanimivo je, da je kot prvi pisec v vrsti slovenskih uèbenikov harmonije odprl èeški rojak,
glasbenik in diplomirani pravnik Anton Foerster (1837–1926), ki je v Ljubljano prišel
slu bovat iz Senja leta 1867. Tukaj je ostal do svoje smrti. V okolje in v delo se je tako zelo
v ivel, da danes nihèe ne pomisli, da ni bil Slovenec. Ob prihodu v Ljubljano je bil
kapelnik Dramatiènega društva, pevovodja Èitalnice, od leta 1868 naprej pa
enainštirideset let regens chori v ljubljanski stolnici. Tisk njegovega uèbenika harmonije
pa se tesno ve e na še eno Foersterjevo slu bo: ob ustanovitvi orglarske šole Cecilijinega
društva je postal in ostal njen vodja enaintrideset let (1877–1908) do svoje upokojitve, ko
je predal slu bo Stanku Premrlu. Kot je v Predgovoru k prvi izdaji svoje harmonije iz leta
1881 sam zapisal, je imel »pri sestavljanju gradiva za teorijo glasbe v prvej vrsti pred oèmi
uèence orgljarske šole, kterim u e veè let predavam teorijo glasbe po takej metodi, da bi jo
razumeli tudi uèenci, kteri niso sicer dosegli potrebne stopnje znanstvene izobra enosti, a
so vendar nadarjeni za glasbo.«51 Poseben pedagoški ar veje iz teh besed in tudi iz
celotnega uèbenika. V svojem delu na kratko in jasno obravnava celotno snov, ki jo je v
naslovu najavil: »nauk o harmoniji in generalbasu, o modulaciji, o kontrapunktu, o
imitaciji, kánonu in fugi s predhajajoèo obèno teorijo glasbe.« Strnjeno obravnavana
sicer zelo obse na snov lahko še danes koristi dijakom in študentom na akademiji. V
predgovoru opozori na svojo Pevsko šolo, kjer so osnove glasbene teorije obširneje
obravnavane kot v prièujoèem Nauku o harmoniji. V drugem poglavju zdru i harmonijo
in generalni bas, kar je bilo takrat še obièajno, kot smo e omenjali v naši razpravi.
Sorazmerno obširno obravnava poglavje o modulaciji (smo v èasu Liszta, Wagnerja), kjer
povdarek o uporabi fantazije zveni kot vspodbuda h komponiranju. Nasprotno pa je v 5.
delu, ki je posveèen kompoziciji, malo bolj svareè, saj poglavje šteje »k višej teoriji
glasbe«. Popravljen in jezikovno-terminološko moèno izboljšan ponatis iz leta 1904 s
kratkim naslovom Harmonija in kontrapunkt pa se v zasnovi skoraj ne razlikuje od izdaje
1881. Posebnosti te izdaje so med drugim naslednje: (1) slovenšèina je obèutno izboljšana
(npr. obrneni intervali / obrati intervalov, prevaja tujke ipd.), (2) pri modulacijah se pojavi
zanimivo podpoglavje »proste modulacije«, (3) pri obratih je novo funkcijsko opozorilo
»Zapomnite si, da je pri imenovanju temeljni ton pri trizvoku spodaj, pri sekstakordu
zgoraj, pri kvartsekstakordu v sredi«, kar ka e na vpliv Rimannovih funkcijskih teorij, (4)
51 Foerster A., 1881. Nauk o harmoniji in generalbasu… z glavnim ozirom na uèence orgljarske šole.
Ljubljana: J. R. Miliè, str. V.
171
