Page 181 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 181
Luèka Winkler Kuret, RAZVOJ UÈBENIKOV ZA NAUK O GLASBI ...
Anton Foerster je leta 1874 izdal slovensko-nemško Teoretièno-praktièno Pevsko šolo,
osem let kasneje pa še Pesmarièico po številkah za ne no mladino. Teoretièno-praktièna
pevska šola je po drugi izpolnjeni izdaji do ivela še tri ponatise, kar dokazuje, da je bila
uspešna in iskana. Šola je bila razdeljena na dva dela. V prvem, teoretiènem delu je avtor
obravnaval vrste glasov in mutacijo, zatem tonska trajanja ter notno èrtovje s kljuèi in
notami od velikega e do a2. Taktovske naèine je predstavil soèasno s shemami za
taktiranje. Drugi del, ki obsega 110 melodiènih vaj, uvede z napotki o vokalni tehniki:
„Pevci naj pojo stoje, glava naj se dr i ravno, jezik le eè, prsi ven, trebuh nazaj, peti skup.
Sapa mora pri petji zadeti zgornjo blizu zobov, zato morajo biti usta toliko odprta, kolikor
je treba izgovarjati èrke a“ (Foerster, 1880, str. 9). Podobna navodila je dajal e Kamilo
Mašek. Zakljuèi z navodili za pravilno pevsko dihanje, jasno dikcijo in za petje v razliènih
registrih. Sledijo lestvice, obravnava razdalj med toni lestvice, intervali od prime do
decime ter imenik glasbenih pojmov, tudi v slovenšèini. Ravno slednje je po mnenju
Branke Rotar Pance pomembno za slovensko glasbeno zgodovino, „saj je Foerster z njim
osnoval slovensko glasbeno terminologijo“(Rotar Pance, 1998, str. 65). Vse teoretiène
vsebine kot npr. intervale predstavi z glasbenimi primeri, prav tako obravnavo akordov
pove e s triglasnim petjem. Foerster sploh priporoèa petje kanonov kot uvajanje za
veèglasno petje. Poleg durovih lestvic, ki jih pove e v kvintni krog, uèenci spoznajo tudi
kromatièno lestvico – kromatiène tone –, koralne lestvice pa pove e z durovo oz. molovo
lestvico. V zbirki pevskih vaj zasledimo nekaj še danes poznanih pesmi: Mojster Jaka, W.
A. Mozart O pridi maj zeleni, G. F. Haendel Arija, slovenska ljudska Stoji uèilna zidana
(oziroma Foersterjev naslov Stoji tam lipica).
Èeprav je Foerster namenil Pesmarièico po številkah za ne no mladino za uporabo v
ljudski šoli, pa je zanimiva predvsem zaradi metode. Pri zasnovi se je zgledoval pri
francoskih teoretikih in pedagogih Pierru Galinu, Aimé Parisu, in Emilu Josephu Chevéju.
Trojica je zasnovala tonalno relativno metodo in pri tem uporabila števila kot simbole za
tone. e francoski filozof, pisatelj in glasbenik Jean-Jacques Rousseau je ugotovil, da je
notna pisava za preprostega èloveka preveè abstraktna. Uvedel je zapisovanje tonskih
višin s številkami, ki so jih uporabljali e stari Grki in Arabci, zasledimo pa jih tudi v
srednjeveških tabulatorjih in kot naèin zapisovanja pri generalbasu. Francoski metodiki
Galin, Paris in Chevé so torej tone oznaèili s številkami od ena do osem, ki so jih uèenci
odpeli s solmizacijskimi zlogi: ut, re, mi, fa, sol, la in si. Pike nad številko ali pod njo so
oznaèevale oktavo, èrta nad številko je pomenila osminko, nièla je ponazarjala pavzo.
Številka, ki je bila v smeri od leve proti desni navzgor preèrtana, je pomenila zvišan ton, èe
je bila preèrtana od leve proti desni navzdol, pa zni an ton (Stosiè, 1997, str. 39, 40).
Foerster je tako v pesmarico uvrstil 64 vaj, v katerih je obravnaval tonska trajanja od
šestnajstinke do polovinke s piko, pripadajoèe pavze, triolo, ligaturo, predtakt v
èetrtinskem in osminskem taktu; tonski obseg je prièel z enim tonom ter ga razširil do
oktave z melodiènimi primeri v durovi in molovi lestvici. Iz ohranjenih èasopisnih virov
pa je razvidno, da pesmarica pri pouku ni za ivela, ne le zaradi polemike o pravilni
uporabi metode, temveè tudi zaradi neizobra enosti uèiteljev v tej metodi.
Tudi Anton Nedvìd je kot uèitelj zaznal pomanjkanje ustreznega uènega gradiva tako za
ljudske, kot glasbeno šolo. Za osnovno šolo je napisal Poèetni nauk o petji za ljudske šole
181
Anton Foerster je leta 1874 izdal slovensko-nemško Teoretièno-praktièno Pevsko šolo,
osem let kasneje pa še Pesmarièico po številkah za ne no mladino. Teoretièno-praktièna
pevska šola je po drugi izpolnjeni izdaji do ivela še tri ponatise, kar dokazuje, da je bila
uspešna in iskana. Šola je bila razdeljena na dva dela. V prvem, teoretiènem delu je avtor
obravnaval vrste glasov in mutacijo, zatem tonska trajanja ter notno èrtovje s kljuèi in
notami od velikega e do a2. Taktovske naèine je predstavil soèasno s shemami za
taktiranje. Drugi del, ki obsega 110 melodiènih vaj, uvede z napotki o vokalni tehniki:
„Pevci naj pojo stoje, glava naj se dr i ravno, jezik le eè, prsi ven, trebuh nazaj, peti skup.
Sapa mora pri petji zadeti zgornjo blizu zobov, zato morajo biti usta toliko odprta, kolikor
je treba izgovarjati èrke a“ (Foerster, 1880, str. 9). Podobna navodila je dajal e Kamilo
Mašek. Zakljuèi z navodili za pravilno pevsko dihanje, jasno dikcijo in za petje v razliènih
registrih. Sledijo lestvice, obravnava razdalj med toni lestvice, intervali od prime do
decime ter imenik glasbenih pojmov, tudi v slovenšèini. Ravno slednje je po mnenju
Branke Rotar Pance pomembno za slovensko glasbeno zgodovino, „saj je Foerster z njim
osnoval slovensko glasbeno terminologijo“(Rotar Pance, 1998, str. 65). Vse teoretiène
vsebine kot npr. intervale predstavi z glasbenimi primeri, prav tako obravnavo akordov
pove e s triglasnim petjem. Foerster sploh priporoèa petje kanonov kot uvajanje za
veèglasno petje. Poleg durovih lestvic, ki jih pove e v kvintni krog, uèenci spoznajo tudi
kromatièno lestvico – kromatiène tone –, koralne lestvice pa pove e z durovo oz. molovo
lestvico. V zbirki pevskih vaj zasledimo nekaj še danes poznanih pesmi: Mojster Jaka, W.
A. Mozart O pridi maj zeleni, G. F. Haendel Arija, slovenska ljudska Stoji uèilna zidana
(oziroma Foersterjev naslov Stoji tam lipica).
Èeprav je Foerster namenil Pesmarièico po številkah za ne no mladino za uporabo v
ljudski šoli, pa je zanimiva predvsem zaradi metode. Pri zasnovi se je zgledoval pri
francoskih teoretikih in pedagogih Pierru Galinu, Aimé Parisu, in Emilu Josephu Chevéju.
Trojica je zasnovala tonalno relativno metodo in pri tem uporabila števila kot simbole za
tone. e francoski filozof, pisatelj in glasbenik Jean-Jacques Rousseau je ugotovil, da je
notna pisava za preprostega èloveka preveè abstraktna. Uvedel je zapisovanje tonskih
višin s številkami, ki so jih uporabljali e stari Grki in Arabci, zasledimo pa jih tudi v
srednjeveških tabulatorjih in kot naèin zapisovanja pri generalbasu. Francoski metodiki
Galin, Paris in Chevé so torej tone oznaèili s številkami od ena do osem, ki so jih uèenci
odpeli s solmizacijskimi zlogi: ut, re, mi, fa, sol, la in si. Pike nad številko ali pod njo so
oznaèevale oktavo, èrta nad številko je pomenila osminko, nièla je ponazarjala pavzo.
Številka, ki je bila v smeri od leve proti desni navzgor preèrtana, je pomenila zvišan ton, èe
je bila preèrtana od leve proti desni navzdol, pa zni an ton (Stosiè, 1997, str. 39, 40).
Foerster je tako v pesmarico uvrstil 64 vaj, v katerih je obravnaval tonska trajanja od
šestnajstinke do polovinke s piko, pripadajoèe pavze, triolo, ligaturo, predtakt v
èetrtinskem in osminskem taktu; tonski obseg je prièel z enim tonom ter ga razširil do
oktave z melodiènimi primeri v durovi in molovi lestvici. Iz ohranjenih èasopisnih virov
pa je razvidno, da pesmarica pri pouku ni za ivela, ne le zaradi polemike o pravilni
uporabi metode, temveè tudi zaradi neizobra enosti uèiteljev v tej metodi.
Tudi Anton Nedvìd je kot uèitelj zaznal pomanjkanje ustreznega uènega gradiva tako za
ljudske, kot glasbeno šolo. Za osnovno šolo je napisal Poèetni nauk o petji za ljudske šole
181