Page 180 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 180
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek
Ves èas so prav gotovo obstajali tudi uèni pripomoèki – uèbeniki – kot pesmarice za petje
pri pouku. Tudi, ko so ustanovili glasbeno šolo pri ljubljanski normalki leta 1816, je bila
prva skrb le, kako dobiti ustrezno izobra enega uèitelja. Zahteve so bile visoke saj je
moral poleg petja obvladati tudi igranje na violino, orgle in pihala. Prvi uèitelj je bil Èeh
Franc Sokol in pouèeval naj bi kar 36 uèencev. Nasledil ga je Gašper Mašek, ki pa je bil
prezaposlen še z drugimi obveznostmi, da bi razmišljal o ustrezni pedagoški literaturi. Iz
tega obdobja imamo uèbenike – pesmarice, ki so jih uporabljali tako v splošni, kot v
glasbeni šoli. Uèenci so se pesmi uèili z mehanskim ponavljanjem. Vprašanje metode
pouèevanja petja po notah, ni bilo bistvenega pomena.
Prispevek èeških glasbenikov
Mesto uèitelja na Javni glasbeni šoli je leta 1854 prevzel Gašparjev sin Kamilo Mašek
(1831 – 1859). Glasbeno izobrazbo si je pridobil na Dunaju in po vrnitvi v Ljubljano je
poleg uèiteljskega poklica vodil še moški pevski zbor v Filharmonièni dru bi, obenem pa
je tudi komponiral. Pri pouèevanju je hitro naletel na pomanjkanje ustreznega uènega
gradiva. Zato je e leta 1855 v rokopisu izdal prvo pevsko šolo za uèence in uèitelje z
naslovom Deutsche-slowenische Kinder-Gesangschulle. Iz praktiènih razlogov jo je
napisal dvojezièno: nemško in slovensko, saj si je slovenšèina kot uèni jezik šele utirala
pot. Prav tako slovenšèina še ni poznala tudi ustrezne glasbene terminologije in je bila
zaradi tega nemšèina bolj prikladna. Maškova „pevska šola“ obsega 70 pesmi, ki jih je
avtor razdelil na 11 poglavij. Uvodna poglavja je namenil pravilom lepega petja med
katerimi so navodila za vzravnano dr o, pravilno dihanje, glasbeni nastavek in dikcijo.
Veèina vaj je enoglasnih, sedem vaj pa je tudi dvoglasnih v vzporednih tercah ali sekstah.
V navodilih k posameznim razdelkom zahteva od uèitelja in uèencev jasno in natanèno
ritmièno izvajanje ob hkratnem merjenju dob z desno roko. Pesmi imajo nemški ali
slovenski tekst, po vsebini so cerkvene – glede na tedanjo obièajno prakso, da so uèitelji
delovali tudi kot organisti v cerkvi, pa tudi pesmi, ki govorijo o šoli ali o vsakdanjem
ivljenju. Le nekaj jih je samo v slovenskem jeziku: ljudska Ptièica nespametna,
Vilharjevi Sirota pri luni in Bleško jezero oziroma v nemškem: Vater unser, Mein
Vaterland in Kindermarsch. Maškova „pevska šola“ gradi ritmièno vzgojo postopno od
celinke do najkrajše notne vrednost šestnajstinke; melodièna vzgoja zajema intervalne
vaje od sekunde do oktave, razlo ene trozvoke in kromatièno lestvico ter vzgojo sozvoèij
z dvoglasnimi vajami v tercah in sekstah. Èeprav Maškova „pevska šola“ pomeni bistveni
premik proti sistematièni glasbeni vzgoji – predtem so imeli uèitelji na razpolago le
pesmarice po Slomškovem vzoru brez nekih glasbenih navodil – pa ni vsebovala metode
uèenja petja po notah. Novo znanje pa so k nam zanašali tuji glasbeniki, ki so ostali na
Slovenskem.
Èeška glasbenika in uèitelja Anton Foerster (1837–1926) in Anton Nedvfd (1829–1896),
ki sta delovala v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja, sta vnesla tuje zglede in znanje. S
svojimi uèbeniki sta v slovensko glasbeno pedagogiko vnesla preizkušene metode
pouèevanja petja po notah in s tem postavila temelje za metodo solfeggia v glasbenih
šolah.
180
Ves èas so prav gotovo obstajali tudi uèni pripomoèki – uèbeniki – kot pesmarice za petje
pri pouku. Tudi, ko so ustanovili glasbeno šolo pri ljubljanski normalki leta 1816, je bila
prva skrb le, kako dobiti ustrezno izobra enega uèitelja. Zahteve so bile visoke saj je
moral poleg petja obvladati tudi igranje na violino, orgle in pihala. Prvi uèitelj je bil Èeh
Franc Sokol in pouèeval naj bi kar 36 uèencev. Nasledil ga je Gašper Mašek, ki pa je bil
prezaposlen še z drugimi obveznostmi, da bi razmišljal o ustrezni pedagoški literaturi. Iz
tega obdobja imamo uèbenike – pesmarice, ki so jih uporabljali tako v splošni, kot v
glasbeni šoli. Uèenci so se pesmi uèili z mehanskim ponavljanjem. Vprašanje metode
pouèevanja petja po notah, ni bilo bistvenega pomena.
Prispevek èeških glasbenikov
Mesto uèitelja na Javni glasbeni šoli je leta 1854 prevzel Gašparjev sin Kamilo Mašek
(1831 – 1859). Glasbeno izobrazbo si je pridobil na Dunaju in po vrnitvi v Ljubljano je
poleg uèiteljskega poklica vodil še moški pevski zbor v Filharmonièni dru bi, obenem pa
je tudi komponiral. Pri pouèevanju je hitro naletel na pomanjkanje ustreznega uènega
gradiva. Zato je e leta 1855 v rokopisu izdal prvo pevsko šolo za uèence in uèitelje z
naslovom Deutsche-slowenische Kinder-Gesangschulle. Iz praktiènih razlogov jo je
napisal dvojezièno: nemško in slovensko, saj si je slovenšèina kot uèni jezik šele utirala
pot. Prav tako slovenšèina še ni poznala tudi ustrezne glasbene terminologije in je bila
zaradi tega nemšèina bolj prikladna. Maškova „pevska šola“ obsega 70 pesmi, ki jih je
avtor razdelil na 11 poglavij. Uvodna poglavja je namenil pravilom lepega petja med
katerimi so navodila za vzravnano dr o, pravilno dihanje, glasbeni nastavek in dikcijo.
Veèina vaj je enoglasnih, sedem vaj pa je tudi dvoglasnih v vzporednih tercah ali sekstah.
V navodilih k posameznim razdelkom zahteva od uèitelja in uèencev jasno in natanèno
ritmièno izvajanje ob hkratnem merjenju dob z desno roko. Pesmi imajo nemški ali
slovenski tekst, po vsebini so cerkvene – glede na tedanjo obièajno prakso, da so uèitelji
delovali tudi kot organisti v cerkvi, pa tudi pesmi, ki govorijo o šoli ali o vsakdanjem
ivljenju. Le nekaj jih je samo v slovenskem jeziku: ljudska Ptièica nespametna,
Vilharjevi Sirota pri luni in Bleško jezero oziroma v nemškem: Vater unser, Mein
Vaterland in Kindermarsch. Maškova „pevska šola“ gradi ritmièno vzgojo postopno od
celinke do najkrajše notne vrednost šestnajstinke; melodièna vzgoja zajema intervalne
vaje od sekunde do oktave, razlo ene trozvoke in kromatièno lestvico ter vzgojo sozvoèij
z dvoglasnimi vajami v tercah in sekstah. Èeprav Maškova „pevska šola“ pomeni bistveni
premik proti sistematièni glasbeni vzgoji – predtem so imeli uèitelji na razpolago le
pesmarice po Slomškovem vzoru brez nekih glasbenih navodil – pa ni vsebovala metode
uèenja petja po notah. Novo znanje pa so k nam zanašali tuji glasbeniki, ki so ostali na
Slovenskem.
Èeška glasbenika in uèitelja Anton Foerster (1837–1926) in Anton Nedvfd (1829–1896),
ki sta delovala v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja, sta vnesla tuje zglede in znanje. S
svojimi uèbeniki sta v slovensko glasbeno pedagogiko vnesla preizkušene metode
pouèevanja petja po notah in s tem postavila temelje za metodo solfeggia v glasbenih
šolah.
180
