Page 182 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 182
SBENOPEDAGOŠKI ZBORNIK, 25. zvezek

po zgledu nemškega glasbenika Rudolfa Weinwurma. Leta 1893 pa je izdal uèbenik z
naslovom Vaje v petji, ki jo je namenil za pevski pouk (t. j. splošni pouk) v glasbeni šoli.
Nedvìd sicer pojasni, da je vzore zanjo dobil v tujih glasbenih uèbenikih, vendar pa je v ta
namen napisal tudi lastne vaje. Kot Foerster v svojih uèbenikih, se tudi Nedvìd v uvodu
posveti problemom vokalne tehnike. Zatem sledijo vaje po naèelu od la jega k te jemu, ki
so jih uèenci morali prepevati z glasbeno abecedo in solmizacijskimi zlogi vsi skupaj ali
posamezno. Nazadnje z besedilom, èe je bila to pesem. Snov je didaktièno oblikoval po
naèinu od la jega k te jemu in v njej obravnaval vse osnovne teoretiène probleme, kot jih
je v svojih uèbenikih predvidel e Foerster in so jih morali uèenci v glasbeni šoli poznati.
Melodièno vzgojo oblikuje z vajami zgornjega tetrakorda v C duru, ter jih postopno razširi
na intervale do oktave. Utrjuje tudi poltone, ki jih obravnava skupaj z višanjem in
ni anjem tonov, torej s pojmoma višaj in ni aj. Od uèitelja in uèenca je v svojih navodilih
zahteval natanènost in doslednost, saj le tako bodo uèenci znali odpeti melodièni tekst.

Nove metode v zaèetku 20. stoletja

Ob koncu 19. stoletja so imeli uèitelji pevskega, to je splošnega pouka na glasbenih šolah
na razpolago e kar nekaj uèbenikov. Odzive nanje in na metode, lahko preberemo v
tedanjih pedagoških èasopisih kot so Uèiteljski tovariš (1861–1941), kasneje tudi v
Popotniku (1880–1941, 1945–1949). Iz èlankov tistega obdobja lahko zaznamo, da so
imeli uèitelji te ave s pouèevanjem petja po notah predvsem zaradi nepoznavanja metod,
pa tudi preskromnega znanja iz glasbene didaktike. Ravno s tem problemom glasbene
didaktike in metode pa se je ukvarjal Hinko Druzoviè (1873–1959). Bil je glasbeni uèitelj,
skladatelj in zborovodja. S svojim širokim znanjem znanjem in poznavanju zgledov iz
tujine glede glasbenega pouka je postavil v svojem teoretiènem delu in glasbeni didaktiki
zametke sodobnega glasbenega pouka. Po drugi strani pa so nadarjeni slovenski
glasbeniki, skladatelji ali uèitelji v zaèetku 20. stoletja svoje znanje obogatili v veèjih
izobra evalnih središèih, kot sta bila Dunaj ali Praga. Na ta naèin je raslo zavedanje
pomembnosti dobrih uèbenikov in ustrezne metode za pouèevanje solfeggia.

Predvsem po prvi vojni, ko so se Slovenci prikljuèili novi dr avni tvorbi Kraljevini Srbov,
Hrvatov in Slovencev ter so se uèni naèrti za splošne šole in posledièno tudi za glasbeni
pouk spremenili, smo dobili vrsto uèbenikov za splošne šole. Za glasbeno šolo in njen
splošni predmet petje pa ga je po tujem vzoru napisala Ivanka Negro Hrast. Sprva se je
izobra evala na Glasbeni matici, na Dunaju pa je leta 1912 z odliko opravila dr avni izpit
iz petja, harmonije, glasbene zgodovine in spremljanja na klavirju. Po vrnitvi v Ljubljano
je kmalu tudi sama zaèela pouèevati na šoli Glasbene matice, in sicer glasbeno teorijo in
solopetje obenem pa je vodila otroški in mladinski pevski zbor. Èeprav je e leta 1913
napisala „elaborat o petju po Battkejevi metodi“, pa je ostal v rokopisu, ker Glasbena
matica ni pokazala zanimanja zanj, èeprav je Negro Hrastova prav gotovo pouèevala po
tej metodi. Leta 1924 pa je izdala uèbenik z naslovom Pevska šola zdru eno s teorijo, ki ji
ga je odobril Prosvetni oddelek za Slovenijo v Ljubljani. V uvodu je pojasnila, da po tej
metodi pouèujejo e po „mnogih šolah v Pragi, Brnu, Gradcu, Dunaju in Salzburgu in leta
1913 v Glasbeni matici z zelo dobrimi uspehi“ (Negro Hrast, 1924), saj naj bi bila
primerna tudi za manj nadarjene uèence. Uèbenik je bil predviden za pet razredov, vsakiè

182
   177   178   179   180   181   182   183   184   185   186   187