Page 183 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 183
Luèka Winkler Kuret, RAZVOJ UÈBENIKOV ZA NAUK O GLASBI ...
pa naj bi uèitelj uro razdelil na naslednje sklope: dihalne vaje skupaj z vokalnimi vajami,
nova teoretièna snov, ritmiène vaje, vaje s toni lestvice, ritmièni in melodièni nareki,
„prima vista“ vaje in pesem. Uèna snov po razredih je bila smiselno razdeljena tako, da je
uèenec napredoval pri ritmièni in melodièni vzgoji ter vzgoji sozvoèij. Zelo podobno je
snov po razredih razdeljena tudi v današnjem uènem naèrtu za nauk o glasbi. Negro
Hrastova svetuje uèiteljem, da pri narekih uporabijo e znane melodije, tudi ljudsko
pesem. Za uèenje petja po notah je Battke priporoèal Tonika-Do metodo. Uèenci priènejo
z vajami na petih tonih do konènega obsega oktave, ki jih pojejo najprej s solmizacijskimi
zlogi, zatem še s tonsko abecedo. Vse vaje so morali izvajati ritmièno in melodièno
natanèno, kar je bila dobra vaja za poslušanje in koncentracijo. Uèbenik je bil v uporabi do
druge svetovne vojne, kasneje al ne veè.
Po drugi vojni, ko je tedanja oblast po vzoru vzhodnoevropskih dr av na novo postavila
sistem 6-letnega javnega glasbenega šolstva, in ko je bila do leta 1950 ustanovljena veèina
glasbenih šol, do ivi korenite spremembe tudi skupni obèi predmet, ki ga poimenujejo
nauk o glasbi. Vasilij Mirk, ki je bil takratni predsednik komisije za izdelavo uènega
naèrta, je kmalu spoznal, da brez ustreznega uèbenika, ne bodo pri pouku dosegali uènih
ciljev. Ideja je bila, da bi v tem prehodnem èasu uporabljali rahlo korigiran uèbenik Ivanke
Negro Hrast, a so ga kljub pomanjkanju ustreznih uènih gradiv zopet prezrli. V tem
turbulentnem èasu, ko je bilo premalo ustreznega uènega kadra, ko uèni naèrt še ni bil
doreèen oziroma tudi preobse en, metode pouèevanja solfeggia neizèišèene, ko uènih
gradiv praktièno ni bilo, se nam zdi taka reakcija danes èudna. Predmet nauk o glasbi je
tako ostal v svojem pomenu, ki bi ga lahko imel, na pol poti. Šele v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja sta Maks Jurca (1913–1980) in Pavle Kalan (1929–2005) le izdala
uèbenik Solfeggio, vendar le za prve tri razrede. Kljub temu je bil kot temeljno didaktièno
gradivo v uporabi do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Koncept uèbenika je bil zdru iti
glasbeno teorijo s solfeggio vajami – Breda Oblak je ta naèin poimenovala kar „ozvoèena
teorija“. Za doseganje ciljev sta avtorja uporabila tonalno relativno metodo. Teoretiènih
znanj, ki so bila predvidena po uènem naèrtu za prve tri razrede, so se uèenci nauèili iz
glasbenih primerov, ki so enostavni za prepevanje, pa vendar dopadljivi. Za uèenje
tonskih razdalj sta pred vsakim novim razdelkom uporabila tako imenovane „melodiène
tabele“, ki so pravzaprav Battkejeve tabele in jih je uporabila e Ivanka Negro Hrast.
Uèbenik, ki je razdeljen na pet poglavij, uèenca pripelje do ritmiènega znanja v taktih z
dobo èetrtinko, osminko in polovinko v sodih in lihih taktih ter z notnimi vrednosti do
druge poddelitve, triolo in sinkopo. Melodièna vzgoja priène s tonskim zaporedjem Do,
Re, Mi, Sol; sledijo še Fa, La, Ti in Do, ki jih utrjuje v vseh durovih lestvicah in sklene z
vajami v naravnih molovih lestvicah. Vzgojo sozvoèij avtorja razvijata s petjem kanonov.
Uèenci so na ta naèin hitro usvojili tonalne odnose in preprosta tonska zaporedja. Vendar
je z uèbenikom Jurca-Kalan ostalo pouèevanje solfeggia na pol poti, ki so ga uèitelji v
nadaljevanju reševali po lastni strokovni presoji.
183
pa naj bi uèitelj uro razdelil na naslednje sklope: dihalne vaje skupaj z vokalnimi vajami,
nova teoretièna snov, ritmiène vaje, vaje s toni lestvice, ritmièni in melodièni nareki,
„prima vista“ vaje in pesem. Uèna snov po razredih je bila smiselno razdeljena tako, da je
uèenec napredoval pri ritmièni in melodièni vzgoji ter vzgoji sozvoèij. Zelo podobno je
snov po razredih razdeljena tudi v današnjem uènem naèrtu za nauk o glasbi. Negro
Hrastova svetuje uèiteljem, da pri narekih uporabijo e znane melodije, tudi ljudsko
pesem. Za uèenje petja po notah je Battke priporoèal Tonika-Do metodo. Uèenci priènejo
z vajami na petih tonih do konènega obsega oktave, ki jih pojejo najprej s solmizacijskimi
zlogi, zatem še s tonsko abecedo. Vse vaje so morali izvajati ritmièno in melodièno
natanèno, kar je bila dobra vaja za poslušanje in koncentracijo. Uèbenik je bil v uporabi do
druge svetovne vojne, kasneje al ne veè.
Po drugi vojni, ko je tedanja oblast po vzoru vzhodnoevropskih dr av na novo postavila
sistem 6-letnega javnega glasbenega šolstva, in ko je bila do leta 1950 ustanovljena veèina
glasbenih šol, do ivi korenite spremembe tudi skupni obèi predmet, ki ga poimenujejo
nauk o glasbi. Vasilij Mirk, ki je bil takratni predsednik komisije za izdelavo uènega
naèrta, je kmalu spoznal, da brez ustreznega uèbenika, ne bodo pri pouku dosegali uènih
ciljev. Ideja je bila, da bi v tem prehodnem èasu uporabljali rahlo korigiran uèbenik Ivanke
Negro Hrast, a so ga kljub pomanjkanju ustreznih uènih gradiv zopet prezrli. V tem
turbulentnem èasu, ko je bilo premalo ustreznega uènega kadra, ko uèni naèrt še ni bil
doreèen oziroma tudi preobse en, metode pouèevanja solfeggia neizèišèene, ko uènih
gradiv praktièno ni bilo, se nam zdi taka reakcija danes èudna. Predmet nauk o glasbi je
tako ostal v svojem pomenu, ki bi ga lahko imel, na pol poti. Šele v šestdesetih letih
prejšnjega stoletja sta Maks Jurca (1913–1980) in Pavle Kalan (1929–2005) le izdala
uèbenik Solfeggio, vendar le za prve tri razrede. Kljub temu je bil kot temeljno didaktièno
gradivo v uporabi do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Koncept uèbenika je bil zdru iti
glasbeno teorijo s solfeggio vajami – Breda Oblak je ta naèin poimenovala kar „ozvoèena
teorija“. Za doseganje ciljev sta avtorja uporabila tonalno relativno metodo. Teoretiènih
znanj, ki so bila predvidena po uènem naèrtu za prve tri razrede, so se uèenci nauèili iz
glasbenih primerov, ki so enostavni za prepevanje, pa vendar dopadljivi. Za uèenje
tonskih razdalj sta pred vsakim novim razdelkom uporabila tako imenovane „melodiène
tabele“, ki so pravzaprav Battkejeve tabele in jih je uporabila e Ivanka Negro Hrast.
Uèbenik, ki je razdeljen na pet poglavij, uèenca pripelje do ritmiènega znanja v taktih z
dobo èetrtinko, osminko in polovinko v sodih in lihih taktih ter z notnimi vrednosti do
druge poddelitve, triolo in sinkopo. Melodièna vzgoja priène s tonskim zaporedjem Do,
Re, Mi, Sol; sledijo še Fa, La, Ti in Do, ki jih utrjuje v vseh durovih lestvicah in sklene z
vajami v naravnih molovih lestvicah. Vzgojo sozvoèij avtorja razvijata s petjem kanonov.
Uèenci so na ta naèin hitro usvojili tonalne odnose in preprosta tonska zaporedja. Vendar
je z uèbenikom Jurca-Kalan ostalo pouèevanje solfeggia na pol poti, ki so ga uèitelji v
nadaljevanju reševali po lastni strokovni presoji.
183
