Page 185 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 185
Luèka Winkler Kuret, RAZVOJ UÈBENIKOV ZA NAUK O GLASBI ...
smislu razdelitve uène snovi. Ta vsebuje uèno temo z uènimi cilji ter vsebinsko analizo
uène ure. Navodila glede metodiènega postopka uèenja solfeggia niso dana, ker naj bi
današnji uèitelj to znanje pridobil v èasu šolanja.
Sklep
Problemi uènih gradiv za glasbeni pouk ter metode uèenja petja po notah so zaposlovale
glasbene uèitelje vso zgodovino, odkar obstaja glasbeni pouk oz. glasbeno šolstvo.
Zgodovinski pogled v uèbenike za nauk o glasbi na Slovenskem poka e, da smo imeli e
zgodaj ustrezna uèna gradiva. Najprej so zanje poskrbeli tuji, pri nas iveèi glasbeniki in
uèitelji. V svojih za takratne razmere sodobnih uèbenikih so poskrbeli za temelj, metodo
pouèevanja solfeggia ob zavedanju, da je znanje glasbene teorije njen sestavni del. V
pedagoškem tisku, kot sta bila Uèiteljski tovariš in Popotnik, pa lahko preberemo, da tudi
dobri uèbeniki še niso bili zagotovilo, da bodo uèenci dobili ustrezno znanje. To pa
predvsem zaradi pomanjkljivo izobra enih uèiteljev, saj je pouk solfeggia vse preveèkrat
potekal po metodi imitacije, ne da bi uèenci zavestno usvojili tonske razdalje. To je bila
prav gotovo posledica premajhnega znanja glasbene didaktike in poznavanja metod.
Druzovièevo Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka – ali kot bi danes temu rekli
glasbena didaktika – iz leta 1906 pa je ponudila uèiteljem nova znanja tudi na tem
podroèju. Koncepti uèbenikov se zaènejo spreminjati tudi pod vplivom teh novih znanj in
ob zavedanju, da je za uspešno metodo potrebno upoštevati tudi glasbo iz okolja, to je
ljudsko glasbo. Skupek teh novih znanj je v drugi polovici 20. stoletja prinesel tudi nova
sodobna uèna gradiva, vendar je samo deloma zapolnil vertikalo za pouk nauka o glasbi.
Šele zadnja prenova glasbenega šolstva je po dolgih desetletjih prinesla tudi uèbenike z
elementi delovnega zvezka, ki so zapolnili celotno vertikalo osnovnega glasbenega
šolstva in s tem tudi enotno metodo za pouèevanje solfeggia.
Literatura
Druzoviè, Hinko. 1927. Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka. Ljubljana.
Foerster, Anton. 1882. Pesmarièica po številkah. Ljubljana.
Foerster, Anton. 1880. Teoretièno-praktièna pevska šola. Ljubljana.
Foersterjev zbornik. 1998. Ljubljana.
Habe, Toma . 1993, 1994, 1996, 1998. Nauk o glasbi I – IV. DZS Ljubljana.
Jurca, Maks, Kalan Pavle. 1982. Solfeggio. DZS Ljubljana.
Nedvfd, Anton. 1894. Poèetni nauk o petji za ljudske šole. Ljubljana.
Nedvfd, Anton. 1894. Vaje v petji. Ljubljana.
Negro Hrast, Ivanka. 1924. Pevska šola zdru ena s teorijo za konservatorije,
uèiteljišèa, srednje ,mešèanske, osnovne šole in zbore. Ljubljana.
Rotar Pance, Branka. 1998. Foerster pedagog. V: Foersterjev zbornik, Ljubljana, str.
57-70.
185
smislu razdelitve uène snovi. Ta vsebuje uèno temo z uènimi cilji ter vsebinsko analizo
uène ure. Navodila glede metodiènega postopka uèenja solfeggia niso dana, ker naj bi
današnji uèitelj to znanje pridobil v èasu šolanja.
Sklep
Problemi uènih gradiv za glasbeni pouk ter metode uèenja petja po notah so zaposlovale
glasbene uèitelje vso zgodovino, odkar obstaja glasbeni pouk oz. glasbeno šolstvo.
Zgodovinski pogled v uèbenike za nauk o glasbi na Slovenskem poka e, da smo imeli e
zgodaj ustrezna uèna gradiva. Najprej so zanje poskrbeli tuji, pri nas iveèi glasbeniki in
uèitelji. V svojih za takratne razmere sodobnih uèbenikih so poskrbeli za temelj, metodo
pouèevanja solfeggia ob zavedanju, da je znanje glasbene teorije njen sestavni del. V
pedagoškem tisku, kot sta bila Uèiteljski tovariš in Popotnik, pa lahko preberemo, da tudi
dobri uèbeniki še niso bili zagotovilo, da bodo uèenci dobili ustrezno znanje. To pa
predvsem zaradi pomanjkljivo izobra enih uèiteljev, saj je pouk solfeggia vse preveèkrat
potekal po metodi imitacije, ne da bi uèenci zavestno usvojili tonske razdalje. To je bila
prav gotovo posledica premajhnega znanja glasbene didaktike in poznavanja metod.
Druzovièevo Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka – ali kot bi danes temu rekli
glasbena didaktika – iz leta 1906 pa je ponudila uèiteljem nova znanja tudi na tem
podroèju. Koncepti uèbenikov se zaènejo spreminjati tudi pod vplivom teh novih znanj in
ob zavedanju, da je za uspešno metodo potrebno upoštevati tudi glasbo iz okolja, to je
ljudsko glasbo. Skupek teh novih znanj je v drugi polovici 20. stoletja prinesel tudi nova
sodobna uèna gradiva, vendar je samo deloma zapolnil vertikalo za pouk nauka o glasbi.
Šele zadnja prenova glasbenega šolstva je po dolgih desetletjih prinesla tudi uèbenike z
elementi delovnega zvezka, ki so zapolnili celotno vertikalo osnovnega glasbenega
šolstva in s tem tudi enotno metodo za pouèevanje solfeggia.
Literatura
Druzoviè, Hinko. 1927. Posebno ukoslovje šolskega pevskega pouka. Ljubljana.
Foerster, Anton. 1882. Pesmarièica po številkah. Ljubljana.
Foerster, Anton. 1880. Teoretièno-praktièna pevska šola. Ljubljana.
Foersterjev zbornik. 1998. Ljubljana.
Habe, Toma . 1993, 1994, 1996, 1998. Nauk o glasbi I – IV. DZS Ljubljana.
Jurca, Maks, Kalan Pavle. 1982. Solfeggio. DZS Ljubljana.
Nedvfd, Anton. 1894. Poèetni nauk o petji za ljudske šole. Ljubljana.
Nedvfd, Anton. 1894. Vaje v petji. Ljubljana.
Negro Hrast, Ivanka. 1924. Pevska šola zdru ena s teorijo za konservatorije,
uèiteljišèa, srednje ,mešèanske, osnovne šole in zbore. Ljubljana.
Rotar Pance, Branka. 1998. Foerster pedagog. V: Foersterjev zbornik, Ljubljana, str.
57-70.
185
