Page 257 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 257
Katarina Habe, Ana Smolnikar, DEJAVNIKI OBLIKOVANJA GLASBENE SAMOPODOBE ...
Raziskovalci so sèasoma prevzeli veèdimenzionalno opredelitev samopodobe, izhajajoè
iz kompleksnosti in zapletenosti tega psihološkega koncepta (Bandura, 1977, 1986, 1991;
Byrne, 1996; Reynolds, 1992; Vander Ark, 1989; Winne & Marx, 1981, v Scalas idr.,
2016). Najpogosteje se opredeljuje s pomoèjo Shavelsonovega modela samopodobe
(1976, v Šimnic Novak, 2016), ki deli samopodobo na uèno in neuèno. Uèna samopodoba
je zaznava lastne uène kompetentnosti na razliènih uènih podroèjih, ki pomembno vpliva
na uèno uspešnost (Juriševiè, 1999) in se deli na telesno, èustveno in socialno. Glasbeno
samopodobo lahko prepoznamo v okviru specifiène uène samopodobe, prav tako pa se
posredno povezuje z vsemi tremi dimenzijami neuène samopodobe. Glasbena
samopodoba predstavlja posameznikovo umešèenost v glasbi in zajema njegovo splošno
vlogo – izvajalca, skladatelja, uèitelja, vlogo glede na instrument, ki ga igra, in njegovo
glasbeno preferenco (Hargreaves idr., 2002, v Scalas idr., 2016). Glasbena samopodoba
(Vispoel, 1994, 2003, v Scalas idr., 2016) zajema zaznave, preprièanja in predstave o
posameznikovih sposobnostih in potencialih (Schnare idr., 2012, v Scalas idr., 2016) ter
predstavlja kljuèno komponento samoreprezentacij študentov glasbe, amaterskih ali
profesionalnih glasbenikov. Glasbena samopodoba se deli na specializirana podroèja
vešèin, spretnosti in znanj, kot so komponiranje, igranje, petje, dirigiranje, branje not itd.
(Vispoel, 1995, 2003; Yeung idr., 2001 v Scalas idr., 2016). Pozitivna glasbena
samopodoba napoveduje uporabo notranjih atribucij glasbenih dose kov in višje nivoje
vlo enega truda pri glasbeni izvedbi (Austion & Vispoel, 1998; Schmidt, 2005, v Scalas
idr., 2016), prav tako pa je povezana predvsem z notranjo motivacijo za vadbo
inštrumenta/petja (Sandene, 1997; Schmidt, 2005; West, 2013, v Scalas idr., 2016). F. L.
Scalas s sodelavci (2016) je ugotovila, da povezav med specifiènimi in splošnimi podroèji
samopodobe ne moremo posploševati na vsa podroèja, saj gre za bolj kompleksne odnose,
kot je bilo mišljeno vèasih.
Shavelsonov model je dinamièen, saj sprememba podpodroèja na ni ji stopnji lahko
vpliva na spremembo na višji stopnji (Kobal Grum idr., 2003). To pomeni, da lahko
glasbena samopodoba vpliva tudi na uèno in splošno samopodobo.
Dejavniki razvoja samopodobe
Pri opredeljevanju dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje samopodobe, se bomo ob
predpostavki naše raziskave osredotoèili na vplive spola, staršev, uèiteljev in vrstnikov.
Pri razvoju samopodobe je nujen proces identificiranja z lastno spolno vlogo. Otrok
oblikuje svojo samopodobo z identificiranjem s sebi pomembnimi drugimi, predvsem s
staršem istega spola. Razlike v samopodobi deklic in deèkov je opaziti predvsem na
telesnem podroèju, to pa po B. B. Youngs (2000) vpliva tudi na ostala podroèja
samopodobe, saj zaènejo otroci graditi koncept svoje osebnosti in osebnosti drugih najprej
po zunanjem videzu. Marsh s sodelavci (1990, v Juriševiè, 1999) poroèa o bolj pozitivni
samopodobi deklic pri branju in šolskih predmetih, pri deèkih pa na podroèju telesnih
zmo nosti in videza ter pri matematiki, medtem ko so bile razlike med spoloma pri splošni
samopodobi zanemarljive. T. Lamovec (1987) navaja, da se fantje v slovenskem
kulturnem okolju vrednotijo bolj pozitivno kot dekleta, Z. Cugmas (1988) pa dodaja, da
257
Raziskovalci so sèasoma prevzeli veèdimenzionalno opredelitev samopodobe, izhajajoè
iz kompleksnosti in zapletenosti tega psihološkega koncepta (Bandura, 1977, 1986, 1991;
Byrne, 1996; Reynolds, 1992; Vander Ark, 1989; Winne & Marx, 1981, v Scalas idr.,
2016). Najpogosteje se opredeljuje s pomoèjo Shavelsonovega modela samopodobe
(1976, v Šimnic Novak, 2016), ki deli samopodobo na uèno in neuèno. Uèna samopodoba
je zaznava lastne uène kompetentnosti na razliènih uènih podroèjih, ki pomembno vpliva
na uèno uspešnost (Juriševiè, 1999) in se deli na telesno, èustveno in socialno. Glasbeno
samopodobo lahko prepoznamo v okviru specifiène uène samopodobe, prav tako pa se
posredno povezuje z vsemi tremi dimenzijami neuène samopodobe. Glasbena
samopodoba predstavlja posameznikovo umešèenost v glasbi in zajema njegovo splošno
vlogo – izvajalca, skladatelja, uèitelja, vlogo glede na instrument, ki ga igra, in njegovo
glasbeno preferenco (Hargreaves idr., 2002, v Scalas idr., 2016). Glasbena samopodoba
(Vispoel, 1994, 2003, v Scalas idr., 2016) zajema zaznave, preprièanja in predstave o
posameznikovih sposobnostih in potencialih (Schnare idr., 2012, v Scalas idr., 2016) ter
predstavlja kljuèno komponento samoreprezentacij študentov glasbe, amaterskih ali
profesionalnih glasbenikov. Glasbena samopodoba se deli na specializirana podroèja
vešèin, spretnosti in znanj, kot so komponiranje, igranje, petje, dirigiranje, branje not itd.
(Vispoel, 1995, 2003; Yeung idr., 2001 v Scalas idr., 2016). Pozitivna glasbena
samopodoba napoveduje uporabo notranjih atribucij glasbenih dose kov in višje nivoje
vlo enega truda pri glasbeni izvedbi (Austion & Vispoel, 1998; Schmidt, 2005, v Scalas
idr., 2016), prav tako pa je povezana predvsem z notranjo motivacijo za vadbo
inštrumenta/petja (Sandene, 1997; Schmidt, 2005; West, 2013, v Scalas idr., 2016). F. L.
Scalas s sodelavci (2016) je ugotovila, da povezav med specifiènimi in splošnimi podroèji
samopodobe ne moremo posploševati na vsa podroèja, saj gre za bolj kompleksne odnose,
kot je bilo mišljeno vèasih.
Shavelsonov model je dinamièen, saj sprememba podpodroèja na ni ji stopnji lahko
vpliva na spremembo na višji stopnji (Kobal Grum idr., 2003). To pomeni, da lahko
glasbena samopodoba vpliva tudi na uèno in splošno samopodobo.
Dejavniki razvoja samopodobe
Pri opredeljevanju dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje samopodobe, se bomo ob
predpostavki naše raziskave osredotoèili na vplive spola, staršev, uèiteljev in vrstnikov.
Pri razvoju samopodobe je nujen proces identificiranja z lastno spolno vlogo. Otrok
oblikuje svojo samopodobo z identificiranjem s sebi pomembnimi drugimi, predvsem s
staršem istega spola. Razlike v samopodobi deklic in deèkov je opaziti predvsem na
telesnem podroèju, to pa po B. B. Youngs (2000) vpliva tudi na ostala podroèja
samopodobe, saj zaènejo otroci graditi koncept svoje osebnosti in osebnosti drugih najprej
po zunanjem videzu. Marsh s sodelavci (1990, v Juriševiè, 1999) poroèa o bolj pozitivni
samopodobi deklic pri branju in šolskih predmetih, pri deèkih pa na podroèju telesnih
zmo nosti in videza ter pri matematiki, medtem ko so bile razlike med spoloma pri splošni
samopodobi zanemarljive. T. Lamovec (1987) navaja, da se fantje v slovenskem
kulturnem okolju vrednotijo bolj pozitivno kot dekleta, Z. Cugmas (1988) pa dodaja, da
257
