Page 59 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 12, zvezek 25 / Year 12, Issue 25, 2016
P. 59
a Bohak, SOLOPEVSKA PEDAGOGIKA NA GLASBENI ŠOLI DRUŠTVA GLASBENA MATICA...
Solopevska pedagogika na glasbeni šoli društva Glasbena matica
Tako kot številne ustanove je tudi ljubljanska Glasbena matica potrebovala daljšo dobo,
da je dobila solopevske pedagoge in razvila pouèevanje. Pouk solopetja so prviè uvedli v
šolskem letu 1884/1885, a je bil vpis precej skromen – pouk je obiskovalo le pet uèencev.7
Kot je razvidno iz zapisnika seje odbora Glasbene matice v letu 1885, po mnenju
skladatelja in odbornika Sreèka Stegnarja pouk solopetja v omenjenem letu še ni bil
sistematièen in reden. Solopetje in zborovsko petje odraslih je pouèeval vsestranski
glasbenik èeškega rodu, vitez Julius Ohm Januschowsky (Janušovsky), sicer uradnik
dr avnih eleznic, pianist in zborovodja (vodil je zbora društva Laibacher Liedertafel,
èitalniški pevski zbor in zbor društva Slavec, uveljavil pa se je tudi kot glasbeni kritik.8 Iz
dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti, kakšna je bila njegova izobrazba na podroèju
solopetja. Na podlagi njegovih poroèil o opernih (in drugih glasbeno-gledaliških)
izvedbah pa ugotovimo, da je pevski aparat in njegovo delovanje dobro poznal.9 S
širjenjem predmetnika se je poveèalo število uèiteljev, ki so bili najveèkrat absolventi
konservatorija v Pragi, odbor Glasbene matice pa si je prizadeval, da bi bili tudi
slovenskega oz. slovanskega rodu – najbr zaradi nacionalne usmerjenosti šole, la jega
uèenja slovenskega jezika in hitrejše asimilacije v naše okolje. Odborniki so se le
izjemoma, kadar uène moèi iz Prage ni bilo mogoèe dobiti, obrnili na dunajski
konservatorij oz. na uèitelje, ki so takrat delovali na šoli Filharmoniène dru be.10 V
naslednjem šolskem letu je pri pouku petja prišlo do spremembe – pouk petja je namesto
Januschowskyga prevzel Anton Razinger, in sicer za dve uri tedensko.11 Razloga, zakaj je
Januschowsky prenehal pouèevati petje, iz dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti,
znano pa je, da je sicer na šoli Glasbene matice v obdobju 1882–1890 pouèeval klavir, ko
je s strani ustanove prejel odpoved, ker se je preveè ogrel za nemško stran in nato 25 let
deloval kot nemški novinar.12 Predvidevamo, da za pouèevanje solopetja vendarle ni imel
dovolj kompetenc.
Najpomembnejši mejnik v razvoju sistematiènega pouka solopetja se je zgodil v šolskem
letu 1886/1887, ko je šola ponovno razširila predmetnik in je med drugim »na novo«
uvedla solopetje in splošno petje, kar potrjuje zgoraj navedena dejstva. V tem letu je na
povabilo Glasbene matice, Narodne èitalnice in Dramatiènega društva v Ljubljano prišel
eden izmed 20 ustanovnih èlanov društva Glasbene matice, operni pevec in skladatelj
Fran Gerbiè (1840–1917).13 Rojen je bil v Cerknici oèetu Jo efu, ki je bil posestnik, mesar
in me nar v domaèi farni cerkvi, ter materi Margareti, rojeni Obreza.14 Gerbiè je v
7 C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete, 1992, str. 207.
8 NUK, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisnik seje odbora, 29. 10. 1885, C. Budkoviè, n. d., str.
209, Špela Lah, »Julius Ohm-Januschowsky in njegovo kritiško delo v Ljubljani«, Muzikološki zbornik
43/1 (2007), str. 127–135, Darja Koter, Slovenska glasba 1848–1918, Ljubljana: Študentska zalo ba,
2012, str. 159–160.
9 Š. Lah, n. d., str. 128.
10 D. Cvetko, n. d., str. 225, C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., n. d., str. 199.
11 NUK, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisnik seje odbora, 29. 10. 1885.
12 C. Budkoviè, n. d., str. 121, D. Koter, n. d., str. 163.
13 N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 17, 61.
14 Fran Gerbiè v svoji »Avtobiografiji« navaja ime matere Margareta, v drugih, kasnejših zapisih pa
zasledimo tudi ime Marjeta. Fran Gerbiè, »Avtobiografija« (tipkopis), Edo Škulj (ur.), Gerbièev zbornik,
zv. 14, Ljubljana: Dru ina, 2000, str. 151.
59
Solopevska pedagogika na glasbeni šoli društva Glasbena matica
Tako kot številne ustanove je tudi ljubljanska Glasbena matica potrebovala daljšo dobo,
da je dobila solopevske pedagoge in razvila pouèevanje. Pouk solopetja so prviè uvedli v
šolskem letu 1884/1885, a je bil vpis precej skromen – pouk je obiskovalo le pet uèencev.7
Kot je razvidno iz zapisnika seje odbora Glasbene matice v letu 1885, po mnenju
skladatelja in odbornika Sreèka Stegnarja pouk solopetja v omenjenem letu še ni bil
sistematièen in reden. Solopetje in zborovsko petje odraslih je pouèeval vsestranski
glasbenik èeškega rodu, vitez Julius Ohm Januschowsky (Janušovsky), sicer uradnik
dr avnih eleznic, pianist in zborovodja (vodil je zbora društva Laibacher Liedertafel,
èitalniški pevski zbor in zbor društva Slavec, uveljavil pa se je tudi kot glasbeni kritik.8 Iz
dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti, kakšna je bila njegova izobrazba na podroèju
solopetja. Na podlagi njegovih poroèil o opernih (in drugih glasbeno-gledaliških)
izvedbah pa ugotovimo, da je pevski aparat in njegovo delovanje dobro poznal.9 S
širjenjem predmetnika se je poveèalo število uèiteljev, ki so bili najveèkrat absolventi
konservatorija v Pragi, odbor Glasbene matice pa si je prizadeval, da bi bili tudi
slovenskega oz. slovanskega rodu – najbr zaradi nacionalne usmerjenosti šole, la jega
uèenja slovenskega jezika in hitrejše asimilacije v naše okolje. Odborniki so se le
izjemoma, kadar uène moèi iz Prage ni bilo mogoèe dobiti, obrnili na dunajski
konservatorij oz. na uèitelje, ki so takrat delovali na šoli Filharmoniène dru be.10 V
naslednjem šolskem letu je pri pouku petja prišlo do spremembe – pouk petja je namesto
Januschowskyga prevzel Anton Razinger, in sicer za dve uri tedensko.11 Razloga, zakaj je
Januschowsky prenehal pouèevati petje, iz dosegljivih virov ni bilo mogoèe ugotoviti,
znano pa je, da je sicer na šoli Glasbene matice v obdobju 1882–1890 pouèeval klavir, ko
je s strani ustanove prejel odpoved, ker se je preveè ogrel za nemško stran in nato 25 let
deloval kot nemški novinar.12 Predvidevamo, da za pouèevanje solopetja vendarle ni imel
dovolj kompetenc.
Najpomembnejši mejnik v razvoju sistematiènega pouka solopetja se je zgodil v šolskem
letu 1886/1887, ko je šola ponovno razširila predmetnik in je med drugim »na novo«
uvedla solopetje in splošno petje, kar potrjuje zgoraj navedena dejstva. V tem letu je na
povabilo Glasbene matice, Narodne èitalnice in Dramatiènega društva v Ljubljano prišel
eden izmed 20 ustanovnih èlanov društva Glasbene matice, operni pevec in skladatelj
Fran Gerbiè (1840–1917).13 Rojen je bil v Cerknici oèetu Jo efu, ki je bil posestnik, mesar
in me nar v domaèi farni cerkvi, ter materi Margareti, rojeni Obreza.14 Gerbiè je v
7 C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske
fakultete, 1992, str. 207.
8 NUK, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisnik seje odbora, 29. 10. 1885, C. Budkoviè, n. d., str.
209, Špela Lah, »Julius Ohm-Januschowsky in njegovo kritiško delo v Ljubljani«, Muzikološki zbornik
43/1 (2007), str. 127–135, Darja Koter, Slovenska glasba 1848–1918, Ljubljana: Študentska zalo ba,
2012, str. 159–160.
9 Š. Lah, n. d., str. 128.
10 D. Cvetko, n. d., str. 225, C. Budkoviè, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., n. d., str. 199.
11 NUK, Glasbena zbirka, fond Glasbena matica, zapisnik seje odbora, 29. 10. 1885.
12 C. Budkoviè, n. d., str. 121, D. Koter, n. d., str. 163.
13 N. Cigoj Krstuloviæ, n. d., str. 17, 61.
14 Fran Gerbiè v svoji »Avtobiografiji« navaja ime matere Margareta, v drugih, kasnejših zapisih pa
zasledimo tudi ime Marjeta. Fran Gerbiè, »Avtobiografija« (tipkopis), Edo Škulj (ur.), Gerbièev zbornik,
zv. 14, Ljubljana: Dru ina, 2000, str. 151.
59
