Page 53 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 53
Glasbena terapija, posebno s starostniki, se največkrat izvaja individualno klara simčič et al. ◆ glasba kot sredstvo za spodbujanje psihofizičnega blagostanja starostnikov v domovih za starejše
ali v majhnih skupinah. Lahko je receptivna ali aktivna, pri čemer druga ob-
lika dela nudi več možnosti aktivacije. Pri tem načinu dela gre za jasno struk-
turo. Takšna srečanja se začnejo in zaključijo s pesmijo, kar spodbuja glasbe-
ni terapevt, ki, mimogrede, ni ves čas vodja, ampak skuša v sodelovanje čim
bolj vključiti vse kliente in jih skuša spodbujati k temu, da sami dajejo predloge
in izrazijo svoje želje. Vmes pa poteka glasbena improvizacija, ki vključuje
petje in igranje na različna glasbila pa tudi poslušanje glasbe. Petje je nasploh
pomembno, saj spodbuja zdravje in dobro počutje, pri osebah z demenco pa
pomeni prvi stik te osebe s terapevtom in z ostalimi udeleženci.
Glasbena terapija se je med drugim uveljavila tudi pri delu z ljudmi z de-
menco, ki je pogost pojav prav pri starostnikih in je zato prav v domovih za
starostnike to še toliko pomembneje. Pojavnosti demence in dela z ljudmi, ki
jih je bolezen prizadela, so se dotaknili vsi sogovorniki, vključeni v raziskavo,
pri čemer so uporabili različne pristope, od poslušanja glasbe preko slušalk do
petja znanih pesmi ob prisotnosti zdravstvenega osebja ali glasbenega terape-
vta. Zdravstveno osebje, zaposleno v domovih za starejše, z ali brez glasbene
izobrazbe, lahko stik stanovalcev z glasbo vzdržuje vsakodnevno. Stanovalce
poznajo, upoštevajo njihovo biografijo oziroma preteklo navezanost na glas-
bo ter spremljajo njihova občutja. Medtem pa so glasbeni terapevti prisotni le
na tedenski ravni, si pa takrat prizadevajo za vključitev najtežavnejših oseb,
ki npr. zavračajo druge oblike aktivnosti ali le-teh niso več sposobni. Name-
ni glasbenoterapevtskega dela pri ljudeh z demenco so izboljšanje kakovosti
življenja in socialna interakcija, tudi zmanjšanje agresije in nemira, ponovno
povezovanje z domačimi. Konkretni pristopi, ki se jih poslužujejo glasbeni
terapevti, so najprej vzpostavitev okvira varnega srečanja, nato osredotočen-
je na preostale zmožnosti posameznika ter na ugotavljanje načinov, kako te
vire izvabiti iz osebe, sledi izbiranje pesmi, ki so za osebo pomembne oz. im-
ajo zanjo nek pomen, pomembno je pokazati sprejemanje in razumevanje ter
omogočiti komunikacijo in dialog, slednje je glavni cilj glasbene terapije (Ka-
včič, 2019).
Mihaela Kavčič opisuje in pričuje, da se prav pri osebah z demenco v prim-
erjavi z drugimi starejšimi osebami, ki jih ta bolezen ni prizadela, kaže več-
ja mera spontanosti in so manj zadržane do glasbene improvizacije. Se pa med
starostniki z demenco pojavljajo razlike glede na fazo bolezni, kar se kaže kot
dobra stvar pri delu v skupini, saj lahko tisti v zgodnejši fazi z aktivnejšim
sodelovanjem spodbujajo ostale člane skupine (Kavčič, 2019). Značilnost glas-
be in njenega učinka, kar poudarjajo tudi sogovorniki, pa je, da so osebe z de-
menco tudi v poznejših fazah še sposobne zapeti pesem iz svoje mladosti, kljub
temu, da svojih bližnjih ne prepoznajo več, se niso zmožne orientirati v času in
prostoru, ali skorajda ne spregovorijo več. Na pesem bolj ali manj aktivno re-
agirajo in so kljub kognitivni prizadetosti sposobne sodelovanja, pri čemer se
zmanjšuje stopnja agitacije in strahu (Kavčič, 2019).
53
ali v majhnih skupinah. Lahko je receptivna ali aktivna, pri čemer druga ob-
lika dela nudi več možnosti aktivacije. Pri tem načinu dela gre za jasno struk-
turo. Takšna srečanja se začnejo in zaključijo s pesmijo, kar spodbuja glasbe-
ni terapevt, ki, mimogrede, ni ves čas vodja, ampak skuša v sodelovanje čim
bolj vključiti vse kliente in jih skuša spodbujati k temu, da sami dajejo predloge
in izrazijo svoje želje. Vmes pa poteka glasbena improvizacija, ki vključuje
petje in igranje na različna glasbila pa tudi poslušanje glasbe. Petje je nasploh
pomembno, saj spodbuja zdravje in dobro počutje, pri osebah z demenco pa
pomeni prvi stik te osebe s terapevtom in z ostalimi udeleženci.
Glasbena terapija se je med drugim uveljavila tudi pri delu z ljudmi z de-
menco, ki je pogost pojav prav pri starostnikih in je zato prav v domovih za
starostnike to še toliko pomembneje. Pojavnosti demence in dela z ljudmi, ki
jih je bolezen prizadela, so se dotaknili vsi sogovorniki, vključeni v raziskavo,
pri čemer so uporabili različne pristope, od poslušanja glasbe preko slušalk do
petja znanih pesmi ob prisotnosti zdravstvenega osebja ali glasbenega terape-
vta. Zdravstveno osebje, zaposleno v domovih za starejše, z ali brez glasbene
izobrazbe, lahko stik stanovalcev z glasbo vzdržuje vsakodnevno. Stanovalce
poznajo, upoštevajo njihovo biografijo oziroma preteklo navezanost na glas-
bo ter spremljajo njihova občutja. Medtem pa so glasbeni terapevti prisotni le
na tedenski ravni, si pa takrat prizadevajo za vključitev najtežavnejših oseb,
ki npr. zavračajo druge oblike aktivnosti ali le-teh niso več sposobni. Name-
ni glasbenoterapevtskega dela pri ljudeh z demenco so izboljšanje kakovosti
življenja in socialna interakcija, tudi zmanjšanje agresije in nemira, ponovno
povezovanje z domačimi. Konkretni pristopi, ki se jih poslužujejo glasbeni
terapevti, so najprej vzpostavitev okvira varnega srečanja, nato osredotočen-
je na preostale zmožnosti posameznika ter na ugotavljanje načinov, kako te
vire izvabiti iz osebe, sledi izbiranje pesmi, ki so za osebo pomembne oz. im-
ajo zanjo nek pomen, pomembno je pokazati sprejemanje in razumevanje ter
omogočiti komunikacijo in dialog, slednje je glavni cilj glasbene terapije (Ka-
včič, 2019).
Mihaela Kavčič opisuje in pričuje, da se prav pri osebah z demenco v prim-
erjavi z drugimi starejšimi osebami, ki jih ta bolezen ni prizadela, kaže več-
ja mera spontanosti in so manj zadržane do glasbene improvizacije. Se pa med
starostniki z demenco pojavljajo razlike glede na fazo bolezni, kar se kaže kot
dobra stvar pri delu v skupini, saj lahko tisti v zgodnejši fazi z aktivnejšim
sodelovanjem spodbujajo ostale člane skupine (Kavčič, 2019). Značilnost glas-
be in njenega učinka, kar poudarjajo tudi sogovorniki, pa je, da so osebe z de-
menco tudi v poznejših fazah še sposobne zapeti pesem iz svoje mladosti, kljub
temu, da svojih bližnjih ne prepoznajo več, se niso zmožne orientirati v času in
prostoru, ali skorajda ne spregovorijo več. Na pesem bolj ali manj aktivno re-
agirajo in so kljub kognitivni prizadetosti sposobne sodelovanja, pri čemer se
zmanjšuje stopnja agitacije in strahu (Kavčič, 2019).
53
