Page 48 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 48
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 32 petja znanih pesmi, skozi katere se jim zbudijo spomini, čustva in občutki. Ter-
apevtsko srečanje se začne s pozdravno pesmijo, ki jo glasbeni terapevt zapoje
in zaigra za vsakega člana skupine posebej. Ko pesem že poznajo, vsi v skupini
sodelujejo in pojejo zraven. Sledi čas za improvizacijo in pogovor. Improvizaci-
jo udeleženci začnejo samostojno ali ob povabilu glasbenega terapevta, ki poda
temo, na katero se nato navežejo pri ustvarjanju. Včasih improvizacija pote-
ka samo z glasbili, udeleženci vzamejo kakšen instrument in začnejo igrati,
nato pa se pridružijo tudi ostali. Uporablja se preprosta glasbila, ki jih lahko
igra vsak: zvončke, metalofonske ploščice, manjše ročne bobne, pentatonske
zvončke, kjer je vse, kar zaigraš, prav. Glasbeni terapevt pogosto uporablja tudi
kitaro. Zelo pomemben del predstavlja prepevanje, saj je to oblika glasbenega
izražanja, ki so jo starostniki v svojem življenju največkrat uporabljali. Pred-
vsem pri osebah z demenco tak način omogoča dostop do njihovih osebnih vse-
bin, identitete, do katerih drugače težko dostopamo. Pomembno je, da gre za
glasbo, ki jim je blizu. Pri zelo starih osebah ima še vedno velik pomen sloven-
ska ljudska pesem, narodna glasba, medtem ko so mlajši starejši poslušali tudi
drugo glasbo. V repertoar tako sodijo ljudske, partizanske pa tudi cerkvene pe-
smi – odvisno je od okolja, v katerem terapevt deluje, in skupine, pa tudi od od-
prtosti ljudi za tovrstne vsebine. Pri pevskem srečanju se vedno zgodi, da nekdo
poda predlog za petje določene pesmi ali pa kar sam začne peti in nato vsi os-
tali pojejo z njim. V osrednjem delu se torej prepletata improvizacija in pogov-
or, ni vse samo glasba. Veliko je tudi časa za tišino. Mihaela Kavčič pričuje, da
večkrat kognitivno še sposobnejši udeleženci poročajo, da so siti vseh teh glas-
ov in da jim je dovolj samo, da so tam s skupino in da je tišina. Takšna prisot-
nost je lahko nekaj, kar jim popolnoma zadošča. Terapevtsko srečanje se konča
z zaključno pesmijo, ki povzame, kar so počeli, in udeležence pospremi naz-
aj v njihovo življenje, do naslednjega srečanja. V Domu upokojencev Domžale
glasbena intervencija poteka tako, da stanovalcu namestijo brezžične slušalke,
preko katerih mu 20 minut predvajajo glasbo. Gre za receptivno obliko terapi-
je, kjer udeleženci samo poslušajo glasbo in je ne ustvarjajo, v tem primeru pa
je prisotno zdravstveno osebje in ne kvalificiran glasbeni terapevt. Glasba je
za vsakega stanovalca individualno izbrana in prilagojena njegovemu okusu.
Z nasveti glede izbire primerne glasbe so pomagali tudi svojci stanovalcev. Ves
čas terapije je prisotno zdravstveno osebje, ki opazujejo odzive, svoja opažan-
ja pa za vsakega udeleženca posebej zapisujejo v njegovo osebno mapo. V DSO
Fužine prav tako ne izvajajo glasbene terapije, vendar je glasba pri njih vedno
prisotna. Imajo pevski zbor, v katerega se vključujejo njihovi stanovalci pa tudi
dnevni varovanci oz. zunanji uporabniki njihovih storitev. V domu se zelo pri-
lagajajo biografiji stanovalcev, upoštevajo, kako so ljudje živeli, in jim poskuša-
jo omogočiti, da lahko glasbo še zmeraj poslušajo ali spremljajo. Preko individ-
ualnih zgodb oziroma biografij, ki jih pripravijo za vsakega stanovalca, ki pride
v dom, se ve, ali jim je glasba blizu in se jim pomaga, da lahko ustvarjajo še na-
48
apevtsko srečanje se začne s pozdravno pesmijo, ki jo glasbeni terapevt zapoje
in zaigra za vsakega člana skupine posebej. Ko pesem že poznajo, vsi v skupini
sodelujejo in pojejo zraven. Sledi čas za improvizacijo in pogovor. Improvizaci-
jo udeleženci začnejo samostojno ali ob povabilu glasbenega terapevta, ki poda
temo, na katero se nato navežejo pri ustvarjanju. Včasih improvizacija pote-
ka samo z glasbili, udeleženci vzamejo kakšen instrument in začnejo igrati,
nato pa se pridružijo tudi ostali. Uporablja se preprosta glasbila, ki jih lahko
igra vsak: zvončke, metalofonske ploščice, manjše ročne bobne, pentatonske
zvončke, kjer je vse, kar zaigraš, prav. Glasbeni terapevt pogosto uporablja tudi
kitaro. Zelo pomemben del predstavlja prepevanje, saj je to oblika glasbenega
izražanja, ki so jo starostniki v svojem življenju največkrat uporabljali. Pred-
vsem pri osebah z demenco tak način omogoča dostop do njihovih osebnih vse-
bin, identitete, do katerih drugače težko dostopamo. Pomembno je, da gre za
glasbo, ki jim je blizu. Pri zelo starih osebah ima še vedno velik pomen sloven-
ska ljudska pesem, narodna glasba, medtem ko so mlajši starejši poslušali tudi
drugo glasbo. V repertoar tako sodijo ljudske, partizanske pa tudi cerkvene pe-
smi – odvisno je od okolja, v katerem terapevt deluje, in skupine, pa tudi od od-
prtosti ljudi za tovrstne vsebine. Pri pevskem srečanju se vedno zgodi, da nekdo
poda predlog za petje določene pesmi ali pa kar sam začne peti in nato vsi os-
tali pojejo z njim. V osrednjem delu se torej prepletata improvizacija in pogov-
or, ni vse samo glasba. Veliko je tudi časa za tišino. Mihaela Kavčič pričuje, da
večkrat kognitivno še sposobnejši udeleženci poročajo, da so siti vseh teh glas-
ov in da jim je dovolj samo, da so tam s skupino in da je tišina. Takšna prisot-
nost je lahko nekaj, kar jim popolnoma zadošča. Terapevtsko srečanje se konča
z zaključno pesmijo, ki povzame, kar so počeli, in udeležence pospremi naz-
aj v njihovo življenje, do naslednjega srečanja. V Domu upokojencev Domžale
glasbena intervencija poteka tako, da stanovalcu namestijo brezžične slušalke,
preko katerih mu 20 minut predvajajo glasbo. Gre za receptivno obliko terapi-
je, kjer udeleženci samo poslušajo glasbo in je ne ustvarjajo, v tem primeru pa
je prisotno zdravstveno osebje in ne kvalificiran glasbeni terapevt. Glasba je
za vsakega stanovalca individualno izbrana in prilagojena njegovemu okusu.
Z nasveti glede izbire primerne glasbe so pomagali tudi svojci stanovalcev. Ves
čas terapije je prisotno zdravstveno osebje, ki opazujejo odzive, svoja opažan-
ja pa za vsakega udeleženca posebej zapisujejo v njegovo osebno mapo. V DSO
Fužine prav tako ne izvajajo glasbene terapije, vendar je glasba pri njih vedno
prisotna. Imajo pevski zbor, v katerega se vključujejo njihovi stanovalci pa tudi
dnevni varovanci oz. zunanji uporabniki njihovih storitev. V domu se zelo pri-
lagajajo biografiji stanovalcev, upoštevajo, kako so ljudje živeli, in jim poskuša-
jo omogočiti, da lahko glasbo še zmeraj poslušajo ali spremljajo. Preko individ-
ualnih zgodb oziroma biografij, ki jih pripravijo za vsakega stanovalca, ki pride
v dom, se ve, ali jim je glasba blizu in se jim pomaga, da lahko ustvarjajo še na-
48
