Page 51 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 51
jo potrebovali, ne manjka strokovnega osebja, ki vidi pozitivne učinke, ven- klara simčič et al. ◆ glasba kot sredstvo za spodbujanje psihofizičnega blagostanja starostnikov v domovih za starejše
dar je, sploh v socialno težavnih okoljih, vedno vprašanje financiranja.
Pri delu s starostniki, glasbeni terapevti doživljajo veliko navdihujočih
primerov. Nekatere izmed teh so sogovorniki delili z nami. Špela Loti Knoll
je pripovedovala o enkratnem dogodku, izvedbi enourne glasbene delavnice
s skupino 8 starejših oseb s težjo obliko demence. Prinesla je instrumente, ki
so bili obvladljivi za starejše, da bi lahko skupaj igrali. Po pozdravni pesmi, ki
jo je zapela za vsakega izmed udeležencev, je dobila vtis, da so zelo neodzivni.
Nekateri so na pol spali, ena gospa je hodila noter in ven, ker sploh ni vedela,
kje je, zakaj je in kako je. Dve osebi sta bili nekako prisotni in sodelovali, osta-
li pa se sploh niso odzivali na dogajanje, zato jo je zelo skrbelo, kako bo izvedla
to delavnico. Videla je, da je za to skupino smiselno edino petje. Začela je peti
eno pesem, pridružila se ji je ena gospa, potem se je s svojim predlogom pesmi
oglasila še ena gospa na drugem koncu sobe in pričela peti, nakar se je zbudil
še en gospod in se priključil petju. Tako se je zgodilo neverjetno, ko so v pol
ure vsi starostniki, za katere je na začetku imela občutek, da so »neodzivni«,
prepevali. Peli so ljudske pesmi, ki jih sama ni poznala. Vsi so znali besedila in
so prepevali tudi večglasno, na način, ki je že skoraj pozabljen. Peli so in ona je
pela z njimi naslednjo pesem in še naslednjo. Tako lepo so prepevali, da se jih
je slišalo po celem domu. Bilo je, kot da so se prebudili od mrtvih. Takrat je s
solzami v očeh pomislila, koliko življenja še imajo v sebi, mi pa mislimo, da nič
več ni od njih. To je moč glasbe, ki se pokaže pri starostnikih z demenco. Ob
njej, z njeno pomočjo so bili živi. To so ganljive zgodbe – ko so ljudje še živi,
ko se še da priti do njih, če le pristopimo na pravi način; če ne drugače, pa s pe-
smijo. Saj v pesmi so tudi čustva, so občutki, so besede in se pač tako pogovar-
jamo. To je bila izkušnja, ki je ne bo pozabila. Mihaela Kavčič je z nami deli-
la zgodbo, ki jo je zapisala tudi v svoji knjigi (Kavčič, 2019, str. 92). »Gospod
Jože ne prihaja več na srečanja naše skupine. Demenca je napredovala v zad-
nji stadij. Po zaključenem srečanju skupine se oglasim pri njem v sobi. Leži
zvit v gubo, njegovo telo se stresa v krčih. Stoka. Ni videti dobro. Zapojem mu
pozdravno pesem. Njegovo telo se izvije iz prvotnega položaja, delno se vzrav-
na, pogleda proti meni. Nadaljujem z improvizacijo. Pojem. Obrne se k meni in
mi ponudi roko. Primem jo in jo zadržim v svojih dlaneh. Pojem. Njegovo telo
je mirno. Hladna roka se mu rahlo trese. Njegovi prsti se dotikajo mojih. Po-
tem me stisne močneje. Pojem v ritmu njegovega dihanja. Tistih nekaj minut,
ko sva skupaj, se mi zdi kot cela večnost. Šele ko zunaj pogledam na uro, vidim,
da sem bila tam samo devet minut. Vmes pa sva prepotovala pol sveta. Z roko v
roki.« Jerneja Bernot je pripovedovala o gospe, ki je popolnoma nepokretna in
občasno podoživlja travmatične dogodke iz preteklosti, večkrat je tudi verbal-
no groba do zaposlenih. Pri njej je govorna komunikacija otežena in ne zmore
več povedati smiselnih besed. Ob predvajanju glasbe na slušalkah se je običa-
jno umirila, imela nasmeh na obrazu in rekla: »To je krasno.« Matija Puškarič
je izmed vseh navdihujočih primerov iz prakse izbral in opisal, kako konkret-
51
dar je, sploh v socialno težavnih okoljih, vedno vprašanje financiranja.
Pri delu s starostniki, glasbeni terapevti doživljajo veliko navdihujočih
primerov. Nekatere izmed teh so sogovorniki delili z nami. Špela Loti Knoll
je pripovedovala o enkratnem dogodku, izvedbi enourne glasbene delavnice
s skupino 8 starejših oseb s težjo obliko demence. Prinesla je instrumente, ki
so bili obvladljivi za starejše, da bi lahko skupaj igrali. Po pozdravni pesmi, ki
jo je zapela za vsakega izmed udeležencev, je dobila vtis, da so zelo neodzivni.
Nekateri so na pol spali, ena gospa je hodila noter in ven, ker sploh ni vedela,
kje je, zakaj je in kako je. Dve osebi sta bili nekako prisotni in sodelovali, osta-
li pa se sploh niso odzivali na dogajanje, zato jo je zelo skrbelo, kako bo izvedla
to delavnico. Videla je, da je za to skupino smiselno edino petje. Začela je peti
eno pesem, pridružila se ji je ena gospa, potem se je s svojim predlogom pesmi
oglasila še ena gospa na drugem koncu sobe in pričela peti, nakar se je zbudil
še en gospod in se priključil petju. Tako se je zgodilo neverjetno, ko so v pol
ure vsi starostniki, za katere je na začetku imela občutek, da so »neodzivni«,
prepevali. Peli so ljudske pesmi, ki jih sama ni poznala. Vsi so znali besedila in
so prepevali tudi večglasno, na način, ki je že skoraj pozabljen. Peli so in ona je
pela z njimi naslednjo pesem in še naslednjo. Tako lepo so prepevali, da se jih
je slišalo po celem domu. Bilo je, kot da so se prebudili od mrtvih. Takrat je s
solzami v očeh pomislila, koliko življenja še imajo v sebi, mi pa mislimo, da nič
več ni od njih. To je moč glasbe, ki se pokaže pri starostnikih z demenco. Ob
njej, z njeno pomočjo so bili živi. To so ganljive zgodbe – ko so ljudje še živi,
ko se še da priti do njih, če le pristopimo na pravi način; če ne drugače, pa s pe-
smijo. Saj v pesmi so tudi čustva, so občutki, so besede in se pač tako pogovar-
jamo. To je bila izkušnja, ki je ne bo pozabila. Mihaela Kavčič je z nami deli-
la zgodbo, ki jo je zapisala tudi v svoji knjigi (Kavčič, 2019, str. 92). »Gospod
Jože ne prihaja več na srečanja naše skupine. Demenca je napredovala v zad-
nji stadij. Po zaključenem srečanju skupine se oglasim pri njem v sobi. Leži
zvit v gubo, njegovo telo se stresa v krčih. Stoka. Ni videti dobro. Zapojem mu
pozdravno pesem. Njegovo telo se izvije iz prvotnega položaja, delno se vzrav-
na, pogleda proti meni. Nadaljujem z improvizacijo. Pojem. Obrne se k meni in
mi ponudi roko. Primem jo in jo zadržim v svojih dlaneh. Pojem. Njegovo telo
je mirno. Hladna roka se mu rahlo trese. Njegovi prsti se dotikajo mojih. Po-
tem me stisne močneje. Pojem v ritmu njegovega dihanja. Tistih nekaj minut,
ko sva skupaj, se mi zdi kot cela večnost. Šele ko zunaj pogledam na uro, vidim,
da sem bila tam samo devet minut. Vmes pa sva prepotovala pol sveta. Z roko v
roki.« Jerneja Bernot je pripovedovala o gospe, ki je popolnoma nepokretna in
občasno podoživlja travmatične dogodke iz preteklosti, večkrat je tudi verbal-
no groba do zaposlenih. Pri njej je govorna komunikacija otežena in ne zmore
več povedati smiselnih besed. Ob predvajanju glasbe na slušalkah se je običa-
jno umirila, imela nasmeh na obrazu in rekla: »To je krasno.« Matija Puškarič
je izmed vseh navdihujočih primerov iz prakse izbral in opisal, kako konkret-
51
