Page 50 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 50
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 32 malo popustijo in takrat se lažje odločajo za igranje instrumenta. Takrat se ne
obremenjujejo s tem, ali igrajo prav ali narobe, pomembneje je, kaj iz tega nas-
tane. Prav zaradi tega učinka so dobrodošle mešane skupine udeležencev glas-
bene terapije, saj starejše osebe z demenco, ki si upajo igrati, lahko pritegnejo
in vzpodbudijo tudi ostale, ki si še ne upajo, da se vključijo. Zgodi se, da tudi
oseba v tretji, predzadnji, fazi demence prepozna melodijo. Velikokrat je tako,
da znajo večino pesmi tudi zapeti. Težava je lahko v besedilu, kar je verjetno
odvisno od tega, koliko je bila neka pesem nekomu blizu in ali je že v otrošt-
vu in mladosti, npr. ob kmečkih opravilih, pel vseh 10 kitic zraven. Morda je
povezava v tem, da se ne spomnijo besedila, ker ga nekoč niso utrdili. V okvi-
ru glasbene terapije s starostniki terapevti delujejo, če se le da, brez tehnologije.
Običajno zna terapevt spremljati s kitaro ali klaviaturami, zraven pa se poje v
živo – to je aktivna oblika glasbene terapije. Uporaba tehnologije je primerne-
jša za delo z mladostniki, saj jim je tak način poslušanja glasbe zelo blizu.
V prostem času je poslušanje glasbe čisto odvisno od vsakega posamezni-
ka. V domovih za starejše je lahko veliko glasbene ponudbe, lahko imajo pevski
zbor, v nekaterih domovih pa enkrat na teden ali enkrat na 14 dni tudi koncert
v živo. Poleg tega imajo lahko v svoji sobi radio. Osebe, ki to zmorejo, si lahko
same prižgejo in ugasnejo radio. Osebam, ki pa tega ne zmorejo same, glasbo
pripravljajo negovalci, bolničarji, medicinske sestre. Tam je zelo dobrodošlo,
če svojci vedo, kakšna glasba je tej osebi blizu, in če lahko preverijo ustreznost
glasnosti. Velikokrat je odvisno od zaposlenih, da v sobah, kjer nekdo večji del
dneva nebogljeno leži, poskrbijo, da se prižge televizija ali radio. Za ustvarjan-
je vzdušja je potrebno skrbeti v pravi meri. Osebje mora biti pozorno na to, da
posamezniku z njemu neprijetno glasbo in zvoki ne ustvarjajo dodatnega nep-
otrebnega stresa in neugodja. Ni vsaka glasba in vsaka glasnost glasbe primerna
za osebo, ki tam leži. Nekateri imajo raje, da je v sobi tišina, kot da igra nekaj,
česar ne želijo poslušati. V domovih je pogosto zelo malo enoposteljnih sob,
zato v primeru več stanovalcev z različnimi glasbenimi okusi, željami in potre-
bami uporabljajo slušalke.
Pobuda za različne glasbene intervencije prihaja s strani zaposlenih v do-
movih. V domžalskem domu upokojencev imajo negovalke zelo pozitiven od-
nos do petja in tudi one večkrat spontano zapojejo s stanovalci. V glasbene ak-
tivnosti se zelo aktivno vključuje tudi fizioterapevtka, ki zelo rada poje in vodi
pevski zbor. V DSO Fužine je vodja pevskega zbora delovni terapevt, pravi, da
je kitara njegov praktični pripomoček, ki ga uporablja čez cel dan. Glasbeni ter-
apevtki opažata, da imajo zaposleni v domovih za starejše na splošno zelo pozi-
tiven odnos tudi do glasbene terapije, ko jo spoznajo. Na začetku še ne poznajo
stroke, ker se z njo še niso srečali. Ko spoznajo glasbeno terapijo, vidijo dobro-
bit takšne terapije in pozitivne učinke, ki jih ima na udeležence. Po tem s spre-
jemanjem stroke ni težav. Največjo težavo glede izvajanja glasbene terapije v
domovih za starejše predstavlja financiranje. Ne manjka starostnikov, ki bi ter-
50
obremenjujejo s tem, ali igrajo prav ali narobe, pomembneje je, kaj iz tega nas-
tane. Prav zaradi tega učinka so dobrodošle mešane skupine udeležencev glas-
bene terapije, saj starejše osebe z demenco, ki si upajo igrati, lahko pritegnejo
in vzpodbudijo tudi ostale, ki si še ne upajo, da se vključijo. Zgodi se, da tudi
oseba v tretji, predzadnji, fazi demence prepozna melodijo. Velikokrat je tako,
da znajo večino pesmi tudi zapeti. Težava je lahko v besedilu, kar je verjetno
odvisno od tega, koliko je bila neka pesem nekomu blizu in ali je že v otrošt-
vu in mladosti, npr. ob kmečkih opravilih, pel vseh 10 kitic zraven. Morda je
povezava v tem, da se ne spomnijo besedila, ker ga nekoč niso utrdili. V okvi-
ru glasbene terapije s starostniki terapevti delujejo, če se le da, brez tehnologije.
Običajno zna terapevt spremljati s kitaro ali klaviaturami, zraven pa se poje v
živo – to je aktivna oblika glasbene terapije. Uporaba tehnologije je primerne-
jša za delo z mladostniki, saj jim je tak način poslušanja glasbe zelo blizu.
V prostem času je poslušanje glasbe čisto odvisno od vsakega posamezni-
ka. V domovih za starejše je lahko veliko glasbene ponudbe, lahko imajo pevski
zbor, v nekaterih domovih pa enkrat na teden ali enkrat na 14 dni tudi koncert
v živo. Poleg tega imajo lahko v svoji sobi radio. Osebe, ki to zmorejo, si lahko
same prižgejo in ugasnejo radio. Osebam, ki pa tega ne zmorejo same, glasbo
pripravljajo negovalci, bolničarji, medicinske sestre. Tam je zelo dobrodošlo,
če svojci vedo, kakšna glasba je tej osebi blizu, in če lahko preverijo ustreznost
glasnosti. Velikokrat je odvisno od zaposlenih, da v sobah, kjer nekdo večji del
dneva nebogljeno leži, poskrbijo, da se prižge televizija ali radio. Za ustvarjan-
je vzdušja je potrebno skrbeti v pravi meri. Osebje mora biti pozorno na to, da
posamezniku z njemu neprijetno glasbo in zvoki ne ustvarjajo dodatnega nep-
otrebnega stresa in neugodja. Ni vsaka glasba in vsaka glasnost glasbe primerna
za osebo, ki tam leži. Nekateri imajo raje, da je v sobi tišina, kot da igra nekaj,
česar ne želijo poslušati. V domovih je pogosto zelo malo enoposteljnih sob,
zato v primeru več stanovalcev z različnimi glasbenimi okusi, željami in potre-
bami uporabljajo slušalke.
Pobuda za različne glasbene intervencije prihaja s strani zaposlenih v do-
movih. V domžalskem domu upokojencev imajo negovalke zelo pozitiven od-
nos do petja in tudi one večkrat spontano zapojejo s stanovalci. V glasbene ak-
tivnosti se zelo aktivno vključuje tudi fizioterapevtka, ki zelo rada poje in vodi
pevski zbor. V DSO Fužine je vodja pevskega zbora delovni terapevt, pravi, da
je kitara njegov praktični pripomoček, ki ga uporablja čez cel dan. Glasbeni ter-
apevtki opažata, da imajo zaposleni v domovih za starejše na splošno zelo pozi-
tiven odnos tudi do glasbene terapije, ko jo spoznajo. Na začetku še ne poznajo
stroke, ker se z njo še niso srečali. Ko spoznajo glasbeno terapijo, vidijo dobro-
bit takšne terapije in pozitivne učinke, ki jih ima na udeležence. Po tem s spre-
jemanjem stroke ni težav. Največjo težavo glede izvajanja glasbene terapije v
domovih za starejše predstavlja financiranje. Ne manjka starostnikov, ki bi ter-
50
