Page 61 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 61
rebami: otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in slabovidne, gluhe andreja marčun kompan ◆ dvojno izjemni učenci: glasbeno talentirani učenci s posebnimi potrebami
in naglušne, otroke z govornimi motnjami, gibalno ovirane otroke ter otroke
z motnjami vedenja in osebnosti, medtem ko Zakon o osnovni šoli (Vlada RS,
1996) v skupino otrok s posebnimi potrebami vključi tudi skupine učencev z
učnimi težavami, posebej talentirane in dolgotrajno bolne. Zakon o usmerjan-
ju otrok s posebnimi potrebami (Vlada RS, 2007) pa v skupine otrok s pose-
bnimi potrebami uvršča: otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in
slabovidne otroke, gluhe in naglušne otroke, otroke z govorno-jezikovnimi
motnjami, gibalno ovirane otroke, dolgotrajno bolne otroke, otroke s priman-
jkljaji na posameznih področjih učenja ter otroke s čustvenimi in vedenjski-
mi motnjami. Od leta 2011 v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami
zasledimo še otroke z avtističnimi motnjami. Zakon o glasbenih šolah (Vlada
RS, 2000; 2006) pa v nobenem izmed svojih členov ne omenja UPP.
Ob tem je treba omeniti, da se delež UPP v osnovnih šolah iz leta v leto
veča,2 in sicer ima v tem šolskem letu status UPP kar 6,97 % osnovnošolske
populacije (MIZŠ, 2020). Medtem ko smo v raziskavi A. Marčun Kompan
(2019) ugotovili, da se po poročanju ravnateljev3 v slovenskih GŠ izobražuje
bistveno manjši delež UPP, in sicer le 0,25 %. Podatek je zelo pomenljiv in od-
pira številna nadaljnja vprašanja, ki bi jih veljalo raziskati (na primer morebit-
na prevelika osredinjenost na nezmožnosti, primanjkljaje, ovire UPP in ne na
njihova močna področja; izvajanje in subtilnost sprejemnih preizkusov za vpis
v GŠ). Ker je vpis v GŠ pogojen s sprejemnimi preizkusi, ki pravzaprav kažejo
nadpovprečne glasbene sposobnosti, lahko te UPP v slovenskih GŠ opredeli-
mo kot dvojno izjemne učence.
Že uvodoma smo se dotaknili dejstva, da je samo poimenovanje UPP lah-
ko neugodno, zato je temu tudi v strokovni literaturi namenjenih nemalo kri-
tik. Norwich (2013) v tem kontekstu opozarja, da se je potrebno zavedati, da
so vsi učenci »posebni«, saj ima vsakdo določene potrebe. Avtor potrebe pre-
poznava na treh ravneh, in sicer:
– potrebe, ki jih imajo vsi učenci;
– potrebe, ki jih imajo nekatere podskupine učencev;
– potrebe, ki so specifične za vsakega posameznika.
Kot pravita Roaf in Bines (1989 v Lesar, 2007), pa je termin »posebne po-
trebe« kljub pozitivnim pričakovanjem pravzaprav postal le nova kategorija
oziroma nov način etikiranja. Podobno ocenjuje tudi Rutar (2001), ki pravi,
da je poimenovanje UPP še vedno diskriminatorno in stereotipno, saj termi-
nologija ne vpliva na manjšo stigmatizacijo in niti diskriminacijo UPP.
2 Leta 2005 je bilo identificiranih 5.583 UPP, v šolskem letu 2019/20 pa kar 13.075 UPP (Podat-
ki v zvezi z učenci s posebnimi potrebami, 2020).
3 Ravnatelji pri navajanju števila UPP na njihovi GŠ niso navajali le tistih UPP z odločba-
mi, marveč tudi tiste, pri katerih učitelji opažajo očitnejša odstopanja ali so bili še v procesu
usmerjanja.
61
in naglušne, otroke z govornimi motnjami, gibalno ovirane otroke ter otroke
z motnjami vedenja in osebnosti, medtem ko Zakon o osnovni šoli (Vlada RS,
1996) v skupino otrok s posebnimi potrebami vključi tudi skupine učencev z
učnimi težavami, posebej talentirane in dolgotrajno bolne. Zakon o usmerjan-
ju otrok s posebnimi potrebami (Vlada RS, 2007) pa v skupine otrok s pose-
bnimi potrebami uvršča: otroke z motnjami v duševnem razvoju, slepe in
slabovidne otroke, gluhe in naglušne otroke, otroke z govorno-jezikovnimi
motnjami, gibalno ovirane otroke, dolgotrajno bolne otroke, otroke s priman-
jkljaji na posameznih področjih učenja ter otroke s čustvenimi in vedenjski-
mi motnjami. Od leta 2011 v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami
zasledimo še otroke z avtističnimi motnjami. Zakon o glasbenih šolah (Vlada
RS, 2000; 2006) pa v nobenem izmed svojih členov ne omenja UPP.
Ob tem je treba omeniti, da se delež UPP v osnovnih šolah iz leta v leto
veča,2 in sicer ima v tem šolskem letu status UPP kar 6,97 % osnovnošolske
populacije (MIZŠ, 2020). Medtem ko smo v raziskavi A. Marčun Kompan
(2019) ugotovili, da se po poročanju ravnateljev3 v slovenskih GŠ izobražuje
bistveno manjši delež UPP, in sicer le 0,25 %. Podatek je zelo pomenljiv in od-
pira številna nadaljnja vprašanja, ki bi jih veljalo raziskati (na primer morebit-
na prevelika osredinjenost na nezmožnosti, primanjkljaje, ovire UPP in ne na
njihova močna področja; izvajanje in subtilnost sprejemnih preizkusov za vpis
v GŠ). Ker je vpis v GŠ pogojen s sprejemnimi preizkusi, ki pravzaprav kažejo
nadpovprečne glasbene sposobnosti, lahko te UPP v slovenskih GŠ opredeli-
mo kot dvojno izjemne učence.
Že uvodoma smo se dotaknili dejstva, da je samo poimenovanje UPP lah-
ko neugodno, zato je temu tudi v strokovni literaturi namenjenih nemalo kri-
tik. Norwich (2013) v tem kontekstu opozarja, da se je potrebno zavedati, da
so vsi učenci »posebni«, saj ima vsakdo določene potrebe. Avtor potrebe pre-
poznava na treh ravneh, in sicer:
– potrebe, ki jih imajo vsi učenci;
– potrebe, ki jih imajo nekatere podskupine učencev;
– potrebe, ki so specifične za vsakega posameznika.
Kot pravita Roaf in Bines (1989 v Lesar, 2007), pa je termin »posebne po-
trebe« kljub pozitivnim pričakovanjem pravzaprav postal le nova kategorija
oziroma nov način etikiranja. Podobno ocenjuje tudi Rutar (2001), ki pravi,
da je poimenovanje UPP še vedno diskriminatorno in stereotipno, saj termi-
nologija ne vpliva na manjšo stigmatizacijo in niti diskriminacijo UPP.
2 Leta 2005 je bilo identificiranih 5.583 UPP, v šolskem letu 2019/20 pa kar 13.075 UPP (Podat-
ki v zvezi z učenci s posebnimi potrebami, 2020).
3 Ravnatelji pri navajanju števila UPP na njihovi GŠ niso navajali le tistih UPP z odločba-
mi, marveč tudi tiste, pri katerih učitelji opažajo očitnejša odstopanja ali so bili še v procesu
usmerjanja.
61
