Page 62 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 32 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 32
P. 62
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 32 Ker nas izraz posebne potrebe hote ali pa tudi nehote lahko pahne v vna-
prejšnje sodbe o morebitnem glasbenem talentu UPP, pri tem velja opozoriti
na razmišljanje Robinsona in Aronice (2015), ki pravita, da imamo vsi širok raz-
pon naravnih darov, ki se razlikujejo, in je pomembno, da učitelji pri poučevan-
ju različnih učencev upoštevajo razlike.
dvojno izjemni učenci
Starši, pa tudi učitelji, pri mnogih učencih opažajo, da so na nekaterih področ-
jih učenja izrazito močni in presenetljivo ustvarjalni, motivirani za delo in iz-
virni, medtem ko na drugih področjih povsem odpovejo, so neuspešni in ne-
učinkoviti (Kiswarday, 2017). Pri delu s temi učenci se zato pogosto pojavlja
dihotomno razmišljanje o tem, ali gre za talent ali za primanjkljaje.
Učence, pri katerih se kaže dvojna izjemnost, lahko razvrstimo v vsaj tri
skupine. Prva izmed njih so učenci, ki so bili prepoznani kot talentirani, vendar
se pri njih kažejo tudi učne težave, ki zaradi dobrih kompenzacijskih zmožnos-
ti lahko ostajajo neopažene in neprepoznane. Slabše učne dosežke ali celo učne
neuspehe učitelji največkrat pripišejo nizki motivaciji, slabšim delovnim na-
vadam ali pa kar lenobi. Tudi na področju glasbenega izobraževanja obstaja
relativno sodobna študija (Vladiković, 2013), v kateri avtorica ugotavlja podob-
no, namreč da zaradi skritega primanjkljaja disleksije učence v GŠ pogosto pre-
poznajo kot nemotivirane in manj delovne.
V drugo skupino sodijo učenci, ki so prepoznani kot učenci z učnimi teža-
vami, zato se njihovim izjemnim zmožnostim in potencialom na določenih
področjih sploh ne posveča pozornosti, in praviloma ostanejo prezrti in ne-
spodbujeni. V. Kiswarday (2017) navaja številne raziskave (Baum, 1990; Beck-
ley, 1998; Brody in Mills, 1997), ki opredeljujejo tretjo in največjo skupino dvo-
jno izjemnih učencev: gre za učence, ki jih v šoli vidijo kot povprečne, ki s
svojimi sposobnostmi uspejo kompenzirati šibkosti, a delujejo na bistveno niž-
ji ravni od svojih zmožnosti – niso prepoznani niti kot učenci z učnimi teža-
vami niti kot učenci s talentom, zato niso deležni posebnih prilagoditev, niti na
račun svojih učnih težav niti na račun talenta.
Pojmovanja dvojne izjemnosti nikakor ne smemo omejiti zgolj na učence
z učnimi težavami, ampak moramo talent, ki se lahko pojavlja na enem ali več
področjih, odprto prepoznavati in spodbujati tudi pri učencih, ki imajo mot-
nje na področju učnega, čustvenega, gibalnega, senzornega (čutnega) ali kog-
nitivnega (duševnega) razvoja (Yewchuk in Lupart, 1988 v Kiswarday, 2017).
Ravno področje talenta jim bo namreč omogočalo uveljavljanje in aktivno
prispevanje k družbi.
Pri nas je o glasbeno talentiranih učencih s posebnimi potrebami pisala
M. Kavkler (2005), ki opozarja, da nekateri glasbeno talentirani učenci s
specifičnimi učnimi težavami pogosto ne razvijajo svojih potencialov, ker niso
62
prejšnje sodbe o morebitnem glasbenem talentu UPP, pri tem velja opozoriti
na razmišljanje Robinsona in Aronice (2015), ki pravita, da imamo vsi širok raz-
pon naravnih darov, ki se razlikujejo, in je pomembno, da učitelji pri poučevan-
ju različnih učencev upoštevajo razlike.
dvojno izjemni učenci
Starši, pa tudi učitelji, pri mnogih učencih opažajo, da so na nekaterih področ-
jih učenja izrazito močni in presenetljivo ustvarjalni, motivirani za delo in iz-
virni, medtem ko na drugih področjih povsem odpovejo, so neuspešni in ne-
učinkoviti (Kiswarday, 2017). Pri delu s temi učenci se zato pogosto pojavlja
dihotomno razmišljanje o tem, ali gre za talent ali za primanjkljaje.
Učence, pri katerih se kaže dvojna izjemnost, lahko razvrstimo v vsaj tri
skupine. Prva izmed njih so učenci, ki so bili prepoznani kot talentirani, vendar
se pri njih kažejo tudi učne težave, ki zaradi dobrih kompenzacijskih zmožnos-
ti lahko ostajajo neopažene in neprepoznane. Slabše učne dosežke ali celo učne
neuspehe učitelji največkrat pripišejo nizki motivaciji, slabšim delovnim na-
vadam ali pa kar lenobi. Tudi na področju glasbenega izobraževanja obstaja
relativno sodobna študija (Vladiković, 2013), v kateri avtorica ugotavlja podob-
no, namreč da zaradi skritega primanjkljaja disleksije učence v GŠ pogosto pre-
poznajo kot nemotivirane in manj delovne.
V drugo skupino sodijo učenci, ki so prepoznani kot učenci z učnimi teža-
vami, zato se njihovim izjemnim zmožnostim in potencialom na določenih
področjih sploh ne posveča pozornosti, in praviloma ostanejo prezrti in ne-
spodbujeni. V. Kiswarday (2017) navaja številne raziskave (Baum, 1990; Beck-
ley, 1998; Brody in Mills, 1997), ki opredeljujejo tretjo in največjo skupino dvo-
jno izjemnih učencev: gre za učence, ki jih v šoli vidijo kot povprečne, ki s
svojimi sposobnostmi uspejo kompenzirati šibkosti, a delujejo na bistveno niž-
ji ravni od svojih zmožnosti – niso prepoznani niti kot učenci z učnimi teža-
vami niti kot učenci s talentom, zato niso deležni posebnih prilagoditev, niti na
račun svojih učnih težav niti na račun talenta.
Pojmovanja dvojne izjemnosti nikakor ne smemo omejiti zgolj na učence
z učnimi težavami, ampak moramo talent, ki se lahko pojavlja na enem ali več
področjih, odprto prepoznavati in spodbujati tudi pri učencih, ki imajo mot-
nje na področju učnega, čustvenega, gibalnega, senzornega (čutnega) ali kog-
nitivnega (duševnega) razvoja (Yewchuk in Lupart, 1988 v Kiswarday, 2017).
Ravno področje talenta jim bo namreč omogočalo uveljavljanje in aktivno
prispevanje k družbi.
Pri nas je o glasbeno talentiranih učencih s posebnimi potrebami pisala
M. Kavkler (2005), ki opozarja, da nekateri glasbeno talentirani učenci s
specifičnimi učnimi težavami pogosto ne razvijajo svojih potencialov, ker niso
62
