Page 110 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 110
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 močno dvignila v zadnjih desetletjih. V primerjavi z razvitejšimi evropskimi
deželami, kjer so prve šole oz. navodila in napotki za igranje kitare nastali že v
16. stoletju, je tovrstna literatura pri nas nastajala dokaj pozno, glede na čas na-
stajanja pa je vsebinsko vezana na zadnjo stopnjo evolucije instrumenta oz. na
kitare s šestimi enojnimi strunami.1 Razloge za to lahko povežemo z dejstvom,
da instrument do konca 19. stoletja na Slovenskem najverjetneje ni bil izrazi-
to razširjen, zato tudi potreb po takšnem gradivu ni bilo. Prav gotovo je pri
nas sicer obstajalo nekaj kitarske literature v nemščini, ki je bila prevladujoč in
uradni jezik v večnacionalni državi Avstro-Ogrski, v kateri smo vse do njene-
ga razpada po koncu prve svetovne vojne prebivali tudi Slovenci. V novi Drža-
vi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) je na Slovenskem postal uradni jezik slo-
venščina, skladno z razširjanjem igranja kitare pa je naraščala tudi potreba po
tovrstni literaturi v domačem jeziku; literatura za kitaro slovenskih avtorjev
tako nastaja od leta 1925 naprej, njena tvarina pa je povezana s stopnjo razvoja
oz. z oblikami in načini poučevanja. Skladno s poustvarjalno prakso in vlogo
kitare v njej so bili prvi slovenski učbeniki naslovljeni kot »kitarske šole«, pri-
mernejši za samouke ali za morebitno zasebno poučevanje, saj so izšli v času, ko
instrumenta v glasbenih šolah na Slovenskem še niso poučevali. Temu primer-
na je bila tudi vsebina, ki je zajemala celovito obravnavo tvarine kitarske igre,
od osnovnih napotkov za igranje in prijemov na ubiralki do zahtevnejših teh-
nik igranja, kitarskih spremljav, poleg tega pa še obsežno vsebino iz glasbene te-
orije. Takšno razporejanje učnih vsebin je bilo za samouke nujno, saj so le tako
lahko sledili praktičnim napotkom za igranje po notni sliki.
Sredi tridesetih let 20. stoletja se je kitara prvič pojavila tudi v slovenskih
glasbenih šolah, kjer so poleg spremljave gojili predvsem solistično igro. Tej
1 Najstarejši učbeniki, v katerih so bila podana navodila in napotki za igranje kitare, izhajajo
iz 16. stoletja. Guitarra española y Vandola de Cinco Ordenes y de Quatro Juana Carlosa Ama-
ta (1572–1642) je prva znana metoda za petstrunsko kitaro, ki vsebuje tudi krajše poglavje z
razlago za kitaro s štirimi dvojnimi strunami. Delo je prvič izšlo v Barceloni leta 1596, dru-
ga in tretja izdaja pa leta 1627 v Léridi in leta 1639 v Valenciji (Bellow, 1970, str. 66). Med vi-
dnejše šole za kitaro s petimi dvojnimi strunami sodi tudi Instrucción de Música sobre la Gui-
tarra Española Gasparja Sanza (1670–1697) iz leta 1674 (Evans in Evans, 1978, str. 25). V zad-
njem četrtletju 18. stoletja so skladno z razvojem izdelovanja instrumenta nastajali učbeniki
za kitaro s šestimi dvojnimi strunami. Med njimi izpostavimo Explicación para tocar la guitar-
ra de punteado por música o sifra y reglas útiles para acompañar la parte del bajo Juana Antonia Var-
gasa y Guzmána, ki je izšel leta 1776 v Ciudad de Veracruz v Mehiki, in Arte de tocar la gui-
tarra española por música Fernanda Ferandiera (1740–1816), ki je izšel leta 1799 v Madridu in je
hkrati prvi učbenik z napotki za učenje igranja po notah kot preferenco proti igranju s sim-
boli. V knjigi zasledimo tudi opis kitare s šestimi dvojnimi strunami in sedemnajstimi preč-
kami (Grunfeld, 1969, str. 140). V prvi polovici 19. stoletja so že izšli prvi učbeniki za kitaro s
šestimi enojnimi strunami, med njimi pa izpostavimo Méthode complète pour guitare, op. 27 Fer-
nanda Carullija (1770–1841), Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor Fernanda Sora (1778–
1839), Method for The Guitar, op. 59 Matea Carcassija (1792–1853) in še mnogo drugih, po kate-
rih so se pri pisanju zgledovali tudi nekateri avtorji slovenskih učbenikov za kitaro.
110
deželami, kjer so prve šole oz. navodila in napotki za igranje kitare nastali že v
16. stoletju, je tovrstna literatura pri nas nastajala dokaj pozno, glede na čas na-
stajanja pa je vsebinsko vezana na zadnjo stopnjo evolucije instrumenta oz. na
kitare s šestimi enojnimi strunami.1 Razloge za to lahko povežemo z dejstvom,
da instrument do konca 19. stoletja na Slovenskem najverjetneje ni bil izrazi-
to razširjen, zato tudi potreb po takšnem gradivu ni bilo. Prav gotovo je pri
nas sicer obstajalo nekaj kitarske literature v nemščini, ki je bila prevladujoč in
uradni jezik v večnacionalni državi Avstro-Ogrski, v kateri smo vse do njene-
ga razpada po koncu prve svetovne vojne prebivali tudi Slovenci. V novi Drža-
vi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) je na Slovenskem postal uradni jezik slo-
venščina, skladno z razširjanjem igranja kitare pa je naraščala tudi potreba po
tovrstni literaturi v domačem jeziku; literatura za kitaro slovenskih avtorjev
tako nastaja od leta 1925 naprej, njena tvarina pa je povezana s stopnjo razvoja
oz. z oblikami in načini poučevanja. Skladno s poustvarjalno prakso in vlogo
kitare v njej so bili prvi slovenski učbeniki naslovljeni kot »kitarske šole«, pri-
mernejši za samouke ali za morebitno zasebno poučevanje, saj so izšli v času, ko
instrumenta v glasbenih šolah na Slovenskem še niso poučevali. Temu primer-
na je bila tudi vsebina, ki je zajemala celovito obravnavo tvarine kitarske igre,
od osnovnih napotkov za igranje in prijemov na ubiralki do zahtevnejših teh-
nik igranja, kitarskih spremljav, poleg tega pa še obsežno vsebino iz glasbene te-
orije. Takšno razporejanje učnih vsebin je bilo za samouke nujno, saj so le tako
lahko sledili praktičnim napotkom za igranje po notni sliki.
Sredi tridesetih let 20. stoletja se je kitara prvič pojavila tudi v slovenskih
glasbenih šolah, kjer so poleg spremljave gojili predvsem solistično igro. Tej
1 Najstarejši učbeniki, v katerih so bila podana navodila in napotki za igranje kitare, izhajajo
iz 16. stoletja. Guitarra española y Vandola de Cinco Ordenes y de Quatro Juana Carlosa Ama-
ta (1572–1642) je prva znana metoda za petstrunsko kitaro, ki vsebuje tudi krajše poglavje z
razlago za kitaro s štirimi dvojnimi strunami. Delo je prvič izšlo v Barceloni leta 1596, dru-
ga in tretja izdaja pa leta 1627 v Léridi in leta 1639 v Valenciji (Bellow, 1970, str. 66). Med vi-
dnejše šole za kitaro s petimi dvojnimi strunami sodi tudi Instrucción de Música sobre la Gui-
tarra Española Gasparja Sanza (1670–1697) iz leta 1674 (Evans in Evans, 1978, str. 25). V zad-
njem četrtletju 18. stoletja so skladno z razvojem izdelovanja instrumenta nastajali učbeniki
za kitaro s šestimi dvojnimi strunami. Med njimi izpostavimo Explicación para tocar la guitar-
ra de punteado por música o sifra y reglas útiles para acompañar la parte del bajo Juana Antonia Var-
gasa y Guzmána, ki je izšel leta 1776 v Ciudad de Veracruz v Mehiki, in Arte de tocar la gui-
tarra española por música Fernanda Ferandiera (1740–1816), ki je izšel leta 1799 v Madridu in je
hkrati prvi učbenik z napotki za učenje igranja po notah kot preferenco proti igranju s sim-
boli. V knjigi zasledimo tudi opis kitare s šestimi dvojnimi strunami in sedemnajstimi preč-
kami (Grunfeld, 1969, str. 140). V prvi polovici 19. stoletja so že izšli prvi učbeniki za kitaro s
šestimi enojnimi strunami, med njimi pa izpostavimo Méthode complète pour guitare, op. 27 Fer-
nanda Carullija (1770–1841), Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor Fernanda Sora (1778–
1839), Method for The Guitar, op. 59 Matea Carcassija (1792–1853) in še mnogo drugih, po kate-
rih so se pri pisanju zgledovali tudi nekateri avtorji slovenskih učbenikov za kitaro.
110
