Page 111 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 111
eritvi so vse do srede prejšnjega stoletja sledili avtorji slovenskih kitarskih branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
šol, ki so med tehnične in vsebinske prvine vključevali teksturo, vezano na oba
načina izvajanja. Pri tem je treba poudariti, da prvi avtorji slovenskih kitarskih
učbenikov niso bili šolani metodiki kitare, ampak so bili predvsem instrumen-
talisti, ki so pri pisanju učbeniškega gradiva upoštevali predvsem trenutne pot-
rebe izvajalske prakse. V njih je sicer zaznati nekaj bistvenih didaktičnih načel,
kot so nazornost, postopnost (od lažjega k težjemu, od enostavnega k sestav-
ljenemu), aktivnost, ekonomičnost in povezava teorije s prakso, ki jih priporo-
ča Jurman (1999). Glede na to, da so bili prvi učbeniki napisani za širšo staro-
stno populacijo, je jasno, da v njih niso upoštevana načela primernosti razvojne
stopnje ter individualizacije in diferenciacije, kot je to značilno za sodobno uč-
beniško gradivo, ki je ciljno bolj usmerjeno k določeni starostni populaciji. V
nadaljevanju bo kronološko predstavljeno pet slovenskih učbenikov za kitaro
oz. kitarskih šol, od najstarejše Kitarske šole za začetnike, namenjene zlasti spre-
mljevanju petja Adolfa Gröbminga iz leta 1925 do dvojezične Šole za kitaro 1/
Škole za gitaru 1 Stanka Preka, izdane v Ljubljani leta 1950, ki so bili namenje-
ni predvsem samoukom, saj so vsi izšli v času, ko se je institucionalno poučeva-
nje instrumenta na naših tleh le redko izvajalo.
adolf gröbming – kitarska šola za začetnike, namenjena
zlasti spremljevanju petja
Prvi slovenski kitarski učbenik, Kitarska šola za začetnike, namenjena zlasti
spremljevanju petja Adolfa Gröbminga (1891–1969), je izšel leta 1925 v Ljublja-
ni. Natisnili so ga v Učiteljski tiskarni Ljubljana, število izvodov pa ni znano.
Po avtorjevih besedah je bil primeren predvsem za učenje kitarskih spremljav,
samoukom pa naj bi bil v pomoč pri usvajanju osnov kitarske igre (Gröbming,
1925). Izšel je v založbi podjetnice in kasneje avtorjeve življenjske sopotnice
Minke Modic, ki se je poleg založništva ukvarjala tudi s prodajo glasbil, kas-
neje pa imela v Ljubljani delavnico za proizvodnjo in popravilo brenkal (Gröb-
ming, 1945). Učbenik je urejen pregledno in sistematično, po strukturi pa je
razdelejen na tri dele. Prvi je teoretični in obsega 34 strani oz. 32 poglavij (na-
slovov), v katerih avtor opiše kitaro, poda osnovne napotke za igranje in petje
ter skrajšano razlago glasbene teorije, ki jo uporabniki za prakticiranje kitarske
igre po notni sliki morajo poznati; pri tem je podrobna razlaga intervalov izpu-
ščena, kljub temu pa avtor kasneje poda navodila za gradnjo akordov. Drugi del
učbenika je obsežnejši in naslovljen kot »Priloge« (Gröbming, 1925), v njem pa
zasledimo številne tehnične in akordične vaje, enoglasne in večglasne prired-
be ljudskih pesmi za kitaro solo ter krajše priredbe ljudskih in umetnih pesmi
za glas in kitarsko spremljavo. Učbenik se zaključi s krajšim »Dodatkom« oz.
s tvarino, ki po težavnosti presega snov iz prejšnjih delov in predstavlja njiho-
vo tehnično nadgradnjo.
111
šol, ki so med tehnične in vsebinske prvine vključevali teksturo, vezano na oba
načina izvajanja. Pri tem je treba poudariti, da prvi avtorji slovenskih kitarskih
učbenikov niso bili šolani metodiki kitare, ampak so bili predvsem instrumen-
talisti, ki so pri pisanju učbeniškega gradiva upoštevali predvsem trenutne pot-
rebe izvajalske prakse. V njih je sicer zaznati nekaj bistvenih didaktičnih načel,
kot so nazornost, postopnost (od lažjega k težjemu, od enostavnega k sestav-
ljenemu), aktivnost, ekonomičnost in povezava teorije s prakso, ki jih priporo-
ča Jurman (1999). Glede na to, da so bili prvi učbeniki napisani za širšo staro-
stno populacijo, je jasno, da v njih niso upoštevana načela primernosti razvojne
stopnje ter individualizacije in diferenciacije, kot je to značilno za sodobno uč-
beniško gradivo, ki je ciljno bolj usmerjeno k določeni starostni populaciji. V
nadaljevanju bo kronološko predstavljeno pet slovenskih učbenikov za kitaro
oz. kitarskih šol, od najstarejše Kitarske šole za začetnike, namenjene zlasti spre-
mljevanju petja Adolfa Gröbminga iz leta 1925 do dvojezične Šole za kitaro 1/
Škole za gitaru 1 Stanka Preka, izdane v Ljubljani leta 1950, ki so bili namenje-
ni predvsem samoukom, saj so vsi izšli v času, ko se je institucionalno poučeva-
nje instrumenta na naših tleh le redko izvajalo.
adolf gröbming – kitarska šola za začetnike, namenjena
zlasti spremljevanju petja
Prvi slovenski kitarski učbenik, Kitarska šola za začetnike, namenjena zlasti
spremljevanju petja Adolfa Gröbminga (1891–1969), je izšel leta 1925 v Ljublja-
ni. Natisnili so ga v Učiteljski tiskarni Ljubljana, število izvodov pa ni znano.
Po avtorjevih besedah je bil primeren predvsem za učenje kitarskih spremljav,
samoukom pa naj bi bil v pomoč pri usvajanju osnov kitarske igre (Gröbming,
1925). Izšel je v založbi podjetnice in kasneje avtorjeve življenjske sopotnice
Minke Modic, ki se je poleg založništva ukvarjala tudi s prodajo glasbil, kas-
neje pa imela v Ljubljani delavnico za proizvodnjo in popravilo brenkal (Gröb-
ming, 1945). Učbenik je urejen pregledno in sistematično, po strukturi pa je
razdelejen na tri dele. Prvi je teoretični in obsega 34 strani oz. 32 poglavij (na-
slovov), v katerih avtor opiše kitaro, poda osnovne napotke za igranje in petje
ter skrajšano razlago glasbene teorije, ki jo uporabniki za prakticiranje kitarske
igre po notni sliki morajo poznati; pri tem je podrobna razlaga intervalov izpu-
ščena, kljub temu pa avtor kasneje poda navodila za gradnjo akordov. Drugi del
učbenika je obsežnejši in naslovljen kot »Priloge« (Gröbming, 1925), v njem pa
zasledimo številne tehnične in akordične vaje, enoglasne in večglasne prired-
be ljudskih pesmi za kitaro solo ter krajše priredbe ljudskih in umetnih pesmi
za glas in kitarsko spremljavo. Učbenik se zaključi s krajšim »Dodatkom« oz.
s tvarino, ki po težavnosti presega snov iz prejšnjih delov in predstavlja njiho-
vo tehnično nadgradnjo.
111
