Page 112 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 112
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 V uvodu avtor pojasni vzroke za nastanek ter namen kitarske šole, ko pra-
vi (Gröbming, 1925, str. 3):
Slovenci nimamo za kitaro šole, ki bi pomagala začetniku preko prvih
težkoč. Namen mojega dela pa ni podati snovi za dosego višje tehni-
ke, ampak le seznaniti prijatelje kitare s prvimi pojmi igranja. To po-
udarjam že na tem mestu, da se izognem krivičnim očitkom boljših
igralcev, ki ne bi našli v moji šoli onega, česar so morda pričakovali.
Kdor si je pa zastavil višje cilje, naj seže po Scherrerjevi in Carullije-
vi šoli, ki jih vsakemu igralcu toplo priporočam. Prepričan sem, da bo
onim, ki želijo doseči toliko spretnosti, da bi znali spremljati pesmi v
domačem krogu, moja šola za začetek zadostovala. Ako pa se s tem
znanjem ne bodo zadovoljili, ampak bodo segali tudi po drugih več-
jih delih, ki jih nudi glasbena literatura ljubiteljem kitare, bo moj trud
poplačan, ker sem s tem dosegel svoj končni namen.
Iz tega sporočila je moč sklepati, da je v prvih desetletjih 20. stoletja na
Slovenskem že obstajalo zanimanje za igranje in učenje kitare, kar lahko potr-
dimo tudi z reklamnim gradivom nekaterih trgovcev in slovenskih izdeloval-
cev teh glasbil. Ker kitara v tem času še ni bila vključena v formalno glasbeno
šolstvo, so nanjo kot avtodidakti igrali nekateri diletanti, med njimi pa tudi
glasbeno izobraženi glasbeniki, kot je bil Adolf Gröbming. Predvidevamo, da
so se ljubitelji kitare do takrat opirali na edino dostopno in obstoječo tujo li-
teraturo, kot so Carcassijeva, Carullijeva, Mertzova in druge podobne šole, ki
so bile usmerjene predvsem v igranje instrumenta kot solističnega glasbila in
so bile kot take za neuke glasbenike prezahtevne. Kot je razvidno iz avtorje-
vega komentarja, ga je prav to spodbudilo k pisanju učbenika, ki bo primeren
tudi za začetnike brez predhodnega glasbenega znanja in skladno s takratnimi
potrebami vsebinsko naravnan predvsem za učenje kitare kot spremljevalnega
glasbila k petju. Avtor v teoretičnem delu predstavi instrument in njegov izvor.
Skladno z nekaterimi starejšimi tezami ga poveže s perzijskim brenkalom ud,
ki velja za predhodnika lutnje. Novejše raziskave so trditev o skupnem predho-
dniku današnje kitare in lutnje ovrgle, potrdile pa so, da se je sodobna kitara
razvila iz rimskega tambura s štirimi strunami (Summerfield, 2002).
Pomembne informacije o tem, kakšne kitare so bile v rabi na Slovenskem
v začetku 20. stoletja, izvemo iz opisa instrumenta, ki je podprt s skico. Iz nje
ugotovimo, da je v tem času na naših tleh prevladoval tip kitare, ki ima neko-
liko manjše dimenzije kot sodobne kitare in je po obliki in velikosti blizu mo-
delom Staufferjevih kitar oz. instrumentom dunajsko-nemške šole s sredine 19.
stoletja. Takšne kitare so v tridesetih letih 20. stoletja izdelovali tudi v podje-
tjih Minke Modic, Jakoba Dorjatha in v Banovinski šoli za glasbila Ljubljani,
v Mariboru pa so jih prodajali v tovarniškem skladišču Meinel & Herold (Me-
inel & Herold, 1927). Na skici poleg kitare opazimo tudi nosilni pas, takrat ob-
vezni pripomoček kitarista, danes pa običajno v rabi le pri igranju akustične ali
112
vi (Gröbming, 1925, str. 3):
Slovenci nimamo za kitaro šole, ki bi pomagala začetniku preko prvih
težkoč. Namen mojega dela pa ni podati snovi za dosego višje tehni-
ke, ampak le seznaniti prijatelje kitare s prvimi pojmi igranja. To po-
udarjam že na tem mestu, da se izognem krivičnim očitkom boljših
igralcev, ki ne bi našli v moji šoli onega, česar so morda pričakovali.
Kdor si je pa zastavil višje cilje, naj seže po Scherrerjevi in Carullije-
vi šoli, ki jih vsakemu igralcu toplo priporočam. Prepričan sem, da bo
onim, ki želijo doseči toliko spretnosti, da bi znali spremljati pesmi v
domačem krogu, moja šola za začetek zadostovala. Ako pa se s tem
znanjem ne bodo zadovoljili, ampak bodo segali tudi po drugih več-
jih delih, ki jih nudi glasbena literatura ljubiteljem kitare, bo moj trud
poplačan, ker sem s tem dosegel svoj končni namen.
Iz tega sporočila je moč sklepati, da je v prvih desetletjih 20. stoletja na
Slovenskem že obstajalo zanimanje za igranje in učenje kitare, kar lahko potr-
dimo tudi z reklamnim gradivom nekaterih trgovcev in slovenskih izdeloval-
cev teh glasbil. Ker kitara v tem času še ni bila vključena v formalno glasbeno
šolstvo, so nanjo kot avtodidakti igrali nekateri diletanti, med njimi pa tudi
glasbeno izobraženi glasbeniki, kot je bil Adolf Gröbming. Predvidevamo, da
so se ljubitelji kitare do takrat opirali na edino dostopno in obstoječo tujo li-
teraturo, kot so Carcassijeva, Carullijeva, Mertzova in druge podobne šole, ki
so bile usmerjene predvsem v igranje instrumenta kot solističnega glasbila in
so bile kot take za neuke glasbenike prezahtevne. Kot je razvidno iz avtorje-
vega komentarja, ga je prav to spodbudilo k pisanju učbenika, ki bo primeren
tudi za začetnike brez predhodnega glasbenega znanja in skladno s takratnimi
potrebami vsebinsko naravnan predvsem za učenje kitare kot spremljevalnega
glasbila k petju. Avtor v teoretičnem delu predstavi instrument in njegov izvor.
Skladno z nekaterimi starejšimi tezami ga poveže s perzijskim brenkalom ud,
ki velja za predhodnika lutnje. Novejše raziskave so trditev o skupnem predho-
dniku današnje kitare in lutnje ovrgle, potrdile pa so, da se je sodobna kitara
razvila iz rimskega tambura s štirimi strunami (Summerfield, 2002).
Pomembne informacije o tem, kakšne kitare so bile v rabi na Slovenskem
v začetku 20. stoletja, izvemo iz opisa instrumenta, ki je podprt s skico. Iz nje
ugotovimo, da je v tem času na naših tleh prevladoval tip kitare, ki ima neko-
liko manjše dimenzije kot sodobne kitare in je po obliki in velikosti blizu mo-
delom Staufferjevih kitar oz. instrumentom dunajsko-nemške šole s sredine 19.
stoletja. Takšne kitare so v tridesetih letih 20. stoletja izdelovali tudi v podje-
tjih Minke Modic, Jakoba Dorjatha in v Banovinski šoli za glasbila Ljubljani,
v Mariboru pa so jih prodajali v tovarniškem skladišču Meinel & Herold (Me-
inel & Herold, 1927). Na skici poleg kitare opazimo tudi nosilni pas, takrat ob-
vezni pripomoček kitarista, danes pa običajno v rabi le pri igranju akustične ali
112
