Page 113 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 113
ktrične kitare. Terminologija za posamezne dele instrumenta, ki jo Gröb- branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
ming uporablja pri opisu kitare, se nekoliko razlikuje od sodobnega poimeno-
vanja. Na tem mestu velja izpostaviti prečke, ki jih imenuje »veznice« (Gröb-
ming, 1925, str. 6), pod tem nazivom pa jih kasneje zasledimo le še v Kitarski
šoli Karla Hladkyja (1944). Mnogo dlje se je ohranila terminologija za sprednjo
in hrbtno ploščo ter kobilico, kar je avtor v svojem učbeniku imenoval pokrov,
dno in držalo za strune. Kot zanimivost je Gröbming (1925) navedel tudi cene
kitar in izpostavil prednost črevastih strun pred jeklenimi.
V prvi polovici 20. stoletja so na Slovenskem prevladovale kitare s kobili-
cami z zatikači (čepki, s katerimi se zataknejo strune na kobilici), ki so izdela-
ne za kovinske strune. Glede na dostopnost, cenejšo izdelavo in prevladujoči
način muziciranja s kitaro z igranjem akordičnih spremljav je večina diletan-
tov igrala s kovinskimi strunami in črevnatih gotovo ni prav posebej pogreša-
la. V sedanjem času se v javnem glasbenem šolstvu pretežno izvaja pouk kitare
kot solističnega glasbila, za tak način igranja pa so primerne le klasične kita-
re s kobilico, na katero pritrdimo ali najlonske strune ali pa strune, ki so izde-
lane iz karbonskih vlaken. Takšne strune so zlasti za mlajše učence sprejemlji-
vejše, saj sta njihova trdota in ostrina manjši in zato igranje manj boleče. Izbira
kovinskih strun je v sedanjosti tako primerna le za akustične ali električne ki-
tare, s katerimi običajno ne prakticiramo klasične solistične igre, ampak tako
kot v preteklosti predvsem igranje akordičnih spremljav. Kovinske strune ima-
jo dvakrat večjo napetost kot najlonske, material pa vpliva tudi na hitrejšo od-
zivnost in posledično svetlejšo barvo ter ostrejši in močnejši ton, ki hitreje od-
zveni.
Skladno s številnimi kitarskimi učbeniki, ki so po letu 1810 izšli v širšem
evropskem prostoru, je tudi Gröbming v svojem delu del vsebine namenil os-
novam glasbene teorije. Za razliko od številnih avtorjev (Carcassi, 1836; Mertz,
1848; Scherrer, 1911), ki že v uvodnih poglavjih v strnjeni obliki obravnavajo
glasbeno teorijo, jo Gröbming v svojem učbeniku razlaga postopno. Pri tem
sledi potrebam praktične igre in obravnavano teoretično snov sproti povezuje
s prakso. Temu sledijo navodila za držo instrumenta stoje z uporabo nosilne-
ga pasu pa tudi držo v sedečem položaju s pručko. Drža instrumenta z uporabo
pručke, kot jo poznamo tudi v sedanjosti, pa ni Gröbmingova novost, ampak
je praksa, ki ji sledimo že skoraj dvesto let. Že pred tem je Fernando Sor (1778–
1839) v svoji kitarski šoli Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor za dose-
go istega učinka priporočal, da kitaro z njenim najožjim delom trupa položimo
na rob mize, kar je ponazoril tudi s skico (Sor, 1830). Risbo kitarista z upora-
bo pručke zasledimo tudi v Carcassijevi Vollständige Guitarre Schulle in drei
Abteilungen (1836), ki je bila v devetnajstem stoletju najbolj razširjena in prepo-
znavna šola kitare na svetu (Grunfeld, 1969). Gröbming razloži tudi način za
uglasitev kitare, kakršnega se ob siceršnjih pripomočkih moderne tehnologije
največkrat poslužujemo tudi še danes; gre za način uglasitve po kvartnem sis-
temu, razen druge strune (h), ki je uglašena terčno. Priporoča, da je najprej tre-
113
ming uporablja pri opisu kitare, se nekoliko razlikuje od sodobnega poimeno-
vanja. Na tem mestu velja izpostaviti prečke, ki jih imenuje »veznice« (Gröb-
ming, 1925, str. 6), pod tem nazivom pa jih kasneje zasledimo le še v Kitarski
šoli Karla Hladkyja (1944). Mnogo dlje se je ohranila terminologija za sprednjo
in hrbtno ploščo ter kobilico, kar je avtor v svojem učbeniku imenoval pokrov,
dno in držalo za strune. Kot zanimivost je Gröbming (1925) navedel tudi cene
kitar in izpostavil prednost črevastih strun pred jeklenimi.
V prvi polovici 20. stoletja so na Slovenskem prevladovale kitare s kobili-
cami z zatikači (čepki, s katerimi se zataknejo strune na kobilici), ki so izdela-
ne za kovinske strune. Glede na dostopnost, cenejšo izdelavo in prevladujoči
način muziciranja s kitaro z igranjem akordičnih spremljav je večina diletan-
tov igrala s kovinskimi strunami in črevnatih gotovo ni prav posebej pogreša-
la. V sedanjem času se v javnem glasbenem šolstvu pretežno izvaja pouk kitare
kot solističnega glasbila, za tak način igranja pa so primerne le klasične kita-
re s kobilico, na katero pritrdimo ali najlonske strune ali pa strune, ki so izde-
lane iz karbonskih vlaken. Takšne strune so zlasti za mlajše učence sprejemlji-
vejše, saj sta njihova trdota in ostrina manjši in zato igranje manj boleče. Izbira
kovinskih strun je v sedanjosti tako primerna le za akustične ali električne ki-
tare, s katerimi običajno ne prakticiramo klasične solistične igre, ampak tako
kot v preteklosti predvsem igranje akordičnih spremljav. Kovinske strune ima-
jo dvakrat večjo napetost kot najlonske, material pa vpliva tudi na hitrejšo od-
zivnost in posledično svetlejšo barvo ter ostrejši in močnejši ton, ki hitreje od-
zveni.
Skladno s številnimi kitarskimi učbeniki, ki so po letu 1810 izšli v širšem
evropskem prostoru, je tudi Gröbming v svojem delu del vsebine namenil os-
novam glasbene teorije. Za razliko od številnih avtorjev (Carcassi, 1836; Mertz,
1848; Scherrer, 1911), ki že v uvodnih poglavjih v strnjeni obliki obravnavajo
glasbeno teorijo, jo Gröbming v svojem učbeniku razlaga postopno. Pri tem
sledi potrebam praktične igre in obravnavano teoretično snov sproti povezuje
s prakso. Temu sledijo navodila za držo instrumenta stoje z uporabo nosilne-
ga pasu pa tudi držo v sedečem položaju s pručko. Drža instrumenta z uporabo
pručke, kot jo poznamo tudi v sedanjosti, pa ni Gröbmingova novost, ampak
je praksa, ki ji sledimo že skoraj dvesto let. Že pred tem je Fernando Sor (1778–
1839) v svoji kitarski šoli Méthode pour la Guitare par Ferdinand Sor za dose-
go istega učinka priporočal, da kitaro z njenim najožjim delom trupa položimo
na rob mize, kar je ponazoril tudi s skico (Sor, 1830). Risbo kitarista z upora-
bo pručke zasledimo tudi v Carcassijevi Vollständige Guitarre Schulle in drei
Abteilungen (1836), ki je bila v devetnajstem stoletju najbolj razširjena in prepo-
znavna šola kitare na svetu (Grunfeld, 1969). Gröbming razloži tudi način za
uglasitev kitare, kakršnega se ob siceršnjih pripomočkih moderne tehnologije
največkrat poslužujemo tudi še danes; gre za način uglasitve po kvartnem sis-
temu, razen druge strune (h), ki je uglašena terčno. Priporoča, da je najprej tre-
113
