Page 114 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 114
sbenopedagoški zbornik ◆ letnik 16 ◆ številka 33 ba določiti višino tona pete strune, ki zveni na tonu a, pri tem pa si pomagamo
s klavirjem, piščalko ali z glasbenimi vilicami.
Napotkom za uglasitev instrumenta sledi praktično poglavje, kjer se Gröb-
ming s svojo metodo udarne tehnike zgleduje po Heinrichu Scherrerju.2 V raz-
lagi izpostavi pomen pravilnega udarjanja s prsti desne roke, ki pri muziciranju
odločilno pripomore h kakovostnejšemu in lepšemu tonu. Pri tem priporoča
udarjanje z mesnatim delom na konicah prstov in se tako zgleduje po metodi
Fernanda Sora, ki nasprotuje igranju z nohti (Jeffery in Sor, 1994). Skladno z
metodami iz 19. stoletja avtor oceni, da je udarjanje po basovskih strunah s pal-
cem lažje kakor igranje na melodijske s kazalcem, sredincem in s prstancem,
zato so prve vaje v »Prilogah« namenjene palcu. Glede na opis sklepamo, da
gre za udarec z naslonom, čeprav avtor tega izrecno ne izpostavi. Za igranje po
melodijskih strunah Gröbming predstavi dva različna načina brenkanja. Prve-
ga označi kot Scherrerjev način, ki ga imenuje udarjanje (schlagen), v tem času
pa naj bi bil v srednji Evropi splošno razširjen način igranja. Drugi način, ki
je označen kot »trganje« (Gröbming, 1925, str. 11), je po Gröbmingovi oceni
slabši in razširjen po romanskih deželah. Glede na opis gre pri obeh načinih za
udarec brez naslona, le da je pri prvem ton oblikovan z večjo intenziteto, kar
dosežemo s kratkim obratom podlahti.
Teoretičnim napotkom sledijo navodila za igranje prvih vaj v »Prilogah«,
najprej po praznih strunah, nato pa še s prijemi na ubiralki. Avtor poudari, da
je zaradi lažjega in bolj tekočega izvajanja praktičnih primerov vredno upošte-
vati predlagane vrste prstnega reda, ki se v literaturi stalno ponavljajo in se jih
je po njegovem mnenju lahko naučiti. V zvezi s tem poda oznake za prste obeh
rok. Prazne strune in prste leve roke označi z arabskimi številkami (0–4), kot
je bila praksa že v preteklosti in kar se je ohranilo vse do današnjih dni. Dodat-
no označi tudi palec leve roke (+), s katerim pa v današnjem času le redko prak-
ticiramo igro po ubiralki in zato zanj v novejših začetnicah ni zaslediti poseb-
nih oznak. S pikami je označil prste desne roke, palec z eno (•), kazalec z dvema
(••) in sredinec s tremi pikami (•••). Kljub temu da pri razlagi akordične igre
omenja tudi prstanec, pa oznake zanj ni določil. Za igranje po spodnjih treh
2 Heinrich Scherrer (1865–1937) je bil nemški skladatelj, glasbeni aranžer in multiinstrumen-
talist. Sprva je več let ljubiteljsko igral v različnih komornih zasedbah, nato pa se je odločil
za poklicno glasbeno pot in leta 1889 v Münchnu začel študij flavte. Od leta 1891 do upoko-
jitve leta 1916 je bil zaposlen na delovnem mestu flavtista v kraljevi dvorni kapeli v Münch-
nu. Leta 1901 je bil imenovan za kraljevega komornega glasbenika, leta 1908 pa za kraljeve-
ga komornega virtuoza. Večji del svojega življenja je posvetil igranju lutnje in kitare, ki se
jo je kot samouk naučil s študijem kitarske šole Ferdinanda Carullija (1770–1841). Ukvarjal
se je tudi s pedagoškim delom in leta 1911 za lutnjo in kitaro napisal Kratko lahko razumljivo
šolo za lutnjo in kitaro (Kurzgefasste, volkstümliche Lauten und Gitarre Schule, Leipzig: Friedrich
Hofmeister), nato pa leta 1919 še Umetnost igranja kitare (Die Kunst des Gitarrespiels, Leipzig:
Friedrich Hofmeister), po kateri se je pri prisanju prve slovenske kitarske šole zgledoval tudi
Adolf Gröbming (»Namensgeber: Woher kommt der Name Heinrich Scherrer Musik-
schule?«, b. l.).
114
s klavirjem, piščalko ali z glasbenimi vilicami.
Napotkom za uglasitev instrumenta sledi praktično poglavje, kjer se Gröb-
ming s svojo metodo udarne tehnike zgleduje po Heinrichu Scherrerju.2 V raz-
lagi izpostavi pomen pravilnega udarjanja s prsti desne roke, ki pri muziciranju
odločilno pripomore h kakovostnejšemu in lepšemu tonu. Pri tem priporoča
udarjanje z mesnatim delom na konicah prstov in se tako zgleduje po metodi
Fernanda Sora, ki nasprotuje igranju z nohti (Jeffery in Sor, 1994). Skladno z
metodami iz 19. stoletja avtor oceni, da je udarjanje po basovskih strunah s pal-
cem lažje kakor igranje na melodijske s kazalcem, sredincem in s prstancem,
zato so prve vaje v »Prilogah« namenjene palcu. Glede na opis sklepamo, da
gre za udarec z naslonom, čeprav avtor tega izrecno ne izpostavi. Za igranje po
melodijskih strunah Gröbming predstavi dva različna načina brenkanja. Prve-
ga označi kot Scherrerjev način, ki ga imenuje udarjanje (schlagen), v tem času
pa naj bi bil v srednji Evropi splošno razširjen način igranja. Drugi način, ki
je označen kot »trganje« (Gröbming, 1925, str. 11), je po Gröbmingovi oceni
slabši in razširjen po romanskih deželah. Glede na opis gre pri obeh načinih za
udarec brez naslona, le da je pri prvem ton oblikovan z večjo intenziteto, kar
dosežemo s kratkim obratom podlahti.
Teoretičnim napotkom sledijo navodila za igranje prvih vaj v »Prilogah«,
najprej po praznih strunah, nato pa še s prijemi na ubiralki. Avtor poudari, da
je zaradi lažjega in bolj tekočega izvajanja praktičnih primerov vredno upošte-
vati predlagane vrste prstnega reda, ki se v literaturi stalno ponavljajo in se jih
je po njegovem mnenju lahko naučiti. V zvezi s tem poda oznake za prste obeh
rok. Prazne strune in prste leve roke označi z arabskimi številkami (0–4), kot
je bila praksa že v preteklosti in kar se je ohranilo vse do današnjih dni. Dodat-
no označi tudi palec leve roke (+), s katerim pa v današnjem času le redko prak-
ticiramo igro po ubiralki in zato zanj v novejših začetnicah ni zaslediti poseb-
nih oznak. S pikami je označil prste desne roke, palec z eno (•), kazalec z dvema
(••) in sredinec s tremi pikami (•••). Kljub temu da pri razlagi akordične igre
omenja tudi prstanec, pa oznake zanj ni določil. Za igranje po spodnjih treh
2 Heinrich Scherrer (1865–1937) je bil nemški skladatelj, glasbeni aranžer in multiinstrumen-
talist. Sprva je več let ljubiteljsko igral v različnih komornih zasedbah, nato pa se je odločil
za poklicno glasbeno pot in leta 1889 v Münchnu začel študij flavte. Od leta 1891 do upoko-
jitve leta 1916 je bil zaposlen na delovnem mestu flavtista v kraljevi dvorni kapeli v Münch-
nu. Leta 1901 je bil imenovan za kraljevega komornega glasbenika, leta 1908 pa za kraljeve-
ga komornega virtuoza. Večji del svojega življenja je posvetil igranju lutnje in kitare, ki se
jo je kot samouk naučil s študijem kitarske šole Ferdinanda Carullija (1770–1841). Ukvarjal
se je tudi s pedagoškim delom in leta 1911 za lutnjo in kitaro napisal Kratko lahko razumljivo
šolo za lutnjo in kitaro (Kurzgefasste, volkstümliche Lauten und Gitarre Schule, Leipzig: Friedrich
Hofmeister), nato pa leta 1919 še Umetnost igranja kitare (Die Kunst des Gitarrespiels, Leipzig:
Friedrich Hofmeister), po kateri se je pri prisanju prve slovenske kitarske šole zgledoval tudi
Adolf Gröbming (»Namensgeber: Woher kommt der Name Heinrich Scherrer Musik-
schule?«, b. l.).
114
