Page 115 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo, letnik 16, zvezek 33 ◆ The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, year 16, issue 33
P. 115
unah predlaga menjalni udarec palca in kazalca; s to metodo se zgleduje po branislav rauter ◆ kitarske šole slovenskih avtorjev od adolfa gröbminga do stanka preka
Carcassijevi kitarski šoli, prstanca pa z razliko od sodobnih šol ne vključi v no-
beno kombinacijo menjalnega udarjanja.
Skladno z naslovom in namenom učbenika, ki naj bi začetnike usmerjal
predvsem k igranju kitarskih spremljav, Gröbming že po nekaj enoglasnih va-
jah poda napotke za akordično spremljanje melodij. Pred igranjem prvih prak-
tičnih primerov v prilogah se teoretični del nadaljuje z razlago osnovnih značil-
nosti durove lestvice, ki je podkrepljena z notnim zapisom prvih dveh (C-dur
in G-dur), izpis ostalih po kvintnem zaporedju pa je v prilogah. Na durovo le-
stvico je vezana tudi razlaga trozvokov na glavnih stopnjah v C-duru, pri če-
mer pa avtor ne razloži zgradbe oz. razdalje med posameznimi toni znotraj po-
sameznega akorda, ampak jih le izpiše v notnem črtovju. Pri tem pojasni, da se
številne ljudske pesmi lahko spremlja z akordoma, ki ju tvorimo na prvi in peti
stopnji durove lestvice, ter doda, da namesto trozvoka na peti stopnji lahko
uporabljamo dominantni četverozvok. Za spremljanje pesmic avtor priporoča
tudi uporabo trozvoka na četrti stopnji, kasneje pa na isti način, kot je pred tem
obravnaval durove, razloži tudi molove lestvice, akorde na glavnih stopnjah ter
njihove obrate. Prve krajše skladbe v prilogah so v D-duru, saj avtor meni, da je
izbrana tonaliteta glede tehnične težavnosti in menjavanja akordov za začetni-
ke najprimernejša. Takšnega pristopa, s katerim se prvi primeri skladb v učbe-
niku začnejo z uporabo predznakov, ne zasledimo v nobeni drugi znani kitar-
ski šoli, ki so izšle že pred Gröbmingovo, pa tudi kasneje ne. Oba akorda na
prvi in peti stopnji D-dura sta zapisana v notnem črtovju, prijema na ubiralki
pa sta ponazorjena tudi s sliko. Prikaz akordičnih prijemov je soroden, kot ga
zasledimo v številnih kitarskih šolah iz prve polovice 20. stoletja.3 Vzporedne
navpične črte, ki predstavljajo šest strun (E, A, D, g, h, e), si sledijo od leve pro-
ti desni, polja pa stolpičasto od zgoraj navzdol. Prijemi na ubiralki so ponazor-
jeni s črnimi, prazne strune pa z belimi krogci. Prstni redi so tako na sliki kot
tudi v notnem zapisu opremljeni z arabskimi številkami, ki določajo prstni red.
Kot posebnost Gröbmingove šole za kitaro velja izpostaviti tudi pog-
lavje »Petje s spremljanjem kitare« (Gröbming, 1925, str. 17), v katerem av-
tor izpostavi nekatere svoje sodobnike, kot so Robert Kothe (1869–1947), Ana
Zinkeisen (1901–1976), Henrich Scherrer in drugi, ki na prelomu iz 19. v 20.
stoletja sodijo med najzaslužnejše posameznike za ponovno oživitev petja ob
spremljavi kitare kot posebne panoge glasbene umetnosti. V tem poglavju so
podani osnovni napotki za lepo petje, s katerimi je izpostavljena odvisnost od
pravilnega dihanja in nastavka, česar se je, kot pravi Göbming, mogoče nauči-
3 Ponazoritev akordičnih prijemov na ubiralki zasledimo le v kitarskih šolah, ki se s tvarino
dotikajo tudi igranja kitarskih spremljav. Med njimi izpostavimo Kurzgefasste, volkstümliche
Lauten und Gitarre Schule (Leipzig: Friedrich Hofmeister, 1911) Heinricha Scherrerja, Nova
lahko shvatljiva škola za gitaru za samouke s uputom za havajsku gitaru (Zagreb: Franjo Schnei-
der) Nikole Vukašinovića in Ota Krivca ter z enakim naslovom tudi učbenik Josipa Stoja-
novića, ki je bil izdan pri isti založbi.
115
Carcassijevi kitarski šoli, prstanca pa z razliko od sodobnih šol ne vključi v no-
beno kombinacijo menjalnega udarjanja.
Skladno z naslovom in namenom učbenika, ki naj bi začetnike usmerjal
predvsem k igranju kitarskih spremljav, Gröbming že po nekaj enoglasnih va-
jah poda napotke za akordično spremljanje melodij. Pred igranjem prvih prak-
tičnih primerov v prilogah se teoretični del nadaljuje z razlago osnovnih značil-
nosti durove lestvice, ki je podkrepljena z notnim zapisom prvih dveh (C-dur
in G-dur), izpis ostalih po kvintnem zaporedju pa je v prilogah. Na durovo le-
stvico je vezana tudi razlaga trozvokov na glavnih stopnjah v C-duru, pri če-
mer pa avtor ne razloži zgradbe oz. razdalje med posameznimi toni znotraj po-
sameznega akorda, ampak jih le izpiše v notnem črtovju. Pri tem pojasni, da se
številne ljudske pesmi lahko spremlja z akordoma, ki ju tvorimo na prvi in peti
stopnji durove lestvice, ter doda, da namesto trozvoka na peti stopnji lahko
uporabljamo dominantni četverozvok. Za spremljanje pesmic avtor priporoča
tudi uporabo trozvoka na četrti stopnji, kasneje pa na isti način, kot je pred tem
obravnaval durove, razloži tudi molove lestvice, akorde na glavnih stopnjah ter
njihove obrate. Prve krajše skladbe v prilogah so v D-duru, saj avtor meni, da je
izbrana tonaliteta glede tehnične težavnosti in menjavanja akordov za začetni-
ke najprimernejša. Takšnega pristopa, s katerim se prvi primeri skladb v učbe-
niku začnejo z uporabo predznakov, ne zasledimo v nobeni drugi znani kitar-
ski šoli, ki so izšle že pred Gröbmingovo, pa tudi kasneje ne. Oba akorda na
prvi in peti stopnji D-dura sta zapisana v notnem črtovju, prijema na ubiralki
pa sta ponazorjena tudi s sliko. Prikaz akordičnih prijemov je soroden, kot ga
zasledimo v številnih kitarskih šolah iz prve polovice 20. stoletja.3 Vzporedne
navpične črte, ki predstavljajo šest strun (E, A, D, g, h, e), si sledijo od leve pro-
ti desni, polja pa stolpičasto od zgoraj navzdol. Prijemi na ubiralki so ponazor-
jeni s črnimi, prazne strune pa z belimi krogci. Prstni redi so tako na sliki kot
tudi v notnem zapisu opremljeni z arabskimi številkami, ki določajo prstni red.
Kot posebnost Gröbmingove šole za kitaro velja izpostaviti tudi pog-
lavje »Petje s spremljanjem kitare« (Gröbming, 1925, str. 17), v katerem av-
tor izpostavi nekatere svoje sodobnike, kot so Robert Kothe (1869–1947), Ana
Zinkeisen (1901–1976), Henrich Scherrer in drugi, ki na prelomu iz 19. v 20.
stoletja sodijo med najzaslužnejše posameznike za ponovno oživitev petja ob
spremljavi kitare kot posebne panoge glasbene umetnosti. V tem poglavju so
podani osnovni napotki za lepo petje, s katerimi je izpostavljena odvisnost od
pravilnega dihanja in nastavka, česar se je, kot pravi Göbming, mogoče nauči-
3 Ponazoritev akordičnih prijemov na ubiralki zasledimo le v kitarskih šolah, ki se s tvarino
dotikajo tudi igranja kitarskih spremljav. Med njimi izpostavimo Kurzgefasste, volkstümliche
Lauten und Gitarre Schule (Leipzig: Friedrich Hofmeister, 1911) Heinricha Scherrerja, Nova
lahko shvatljiva škola za gitaru za samouke s uputom za havajsku gitaru (Zagreb: Franjo Schnei-
der) Nikole Vukašinovića in Ota Krivca ter z enakim naslovom tudi učbenik Josipa Stoja-
novića, ki je bil izdan pri isti založbi.
115
